Maja B. | nedelja, 25 november 2012

Image
Foto: ŠDJFG
V študentskem domu Janeza Frančiška Gnidovca v Šentvidu pri Ljubljani se je 22. novembra odvijala okrogla miza z naslovom Etika danes. Študenti smo gostili prof. dr. Jožeta Trontlja, dr. med., predsednika SAZU, vodjo državne komisije za medicinsko etiko ter člana odbora Sveta Evrope za smernice v bioetiki ter drugih mednarodnih znanstvenih in strokovnih združenj, in dr. Romana Globokarja, duhovnika, profesorja moralne teologije na Teološki fakulteti in direktorja Zavoda sv. Stanislava. Publika je bila raznolika in željna poslušanja, vzdušje prijetno, zato ni bilo nič nenavadnega, da je pogovor ubral zanimivo pot – od današnje krize, etike v šolstvu, človeškega dostojanstva in z njim povezanih evtanazije, splava in ugovora vesti pa do človeške vesti in univerzalne etike. Objavljamo povzetek povedanega.

Kriza vrednot

Danes se vse vrti okoli tekmovalnosti. Ljudje se pehamo za materialnim bogastvom, ki presega naše potrebe. Pri tem smo etiko odrinili na stran. Tako v aktualnem gospodarskem kot političnem dogajanju smo priča izgubljanju občutka za to, kar je prav in kaj narobe. Vendar pa je prav etika, kot je že Aristotel zapisal, tista praktična veda, ki človeka vodi k sreči, ga uči, kaj je dobro zanj kot posameznika in člana družbe. Oddaljitev od vrednot nas je privedla do krizne situacije, pri kateri je dr. Globokar izpostavil tri ključne elemente – znanstveni in tehnični razvoj, globalizacijo in individualizacijo. Vsak od teh nas postavlja pred etične izzive. Znanost in tehnologija dajeta človeku novo moč, ki pa s seboj prinaša odgovornost. Globalizacija ruši meje in kliče po globalni, univerzalni etiki, ki se bo zavzemala za univerzalne vrednote, kot je svetost življenja. Z individualizacijo pa se vse bolj poudarjajo posameznikove pravice in pozablja družbeno vpetost. To je hkrati težava in priložnost, saj lahko majhna skupina s skupnim ciljem naredi in doseže marsikaj.

Etika v šolstvu

Image
Foto: ŠDJFG
V devetdesetih letih je v slovenskem šolstvu potekal t. i. proces »dezideologizacije«, s katerim so iz šol poskušali izločiti vsakršno ideologijo, predvsem krščansko, kot glavno vrednoto so postavili faktografsko znanje. Temu so podredili tudi sam učni sistem, ki je zelo strikten in učiteljem dopušča le malo ustvarjalnosti.  Predmeta o verstvih ali etiki, ki ga imajo skoraj vse druge osnovne in srednje šole v Evropi, v našem splošnem učnem sistemu ni. Postopno uvajanje etike v šole se tako srečuje s težavami tehničnega vidika kot tudi strahom in previdnostjo stroke. Prav zaradi naravnanosti učnega sistema, ki spodbuja k čim boljšemu uspehu, šole dodatne ure raje namenjajo utrjevanju znanja pred zaključnimi preverjanji znanja, kot pa da bi ponudile raznolike izbirne predmete in med njimi tudi etiko. Pisci dokumentov o izobraževanju so do etike zelo previdni, saj javnost etiko skoraj vedno povezuje s Cerkvijo, ki pa ima v delu družbe negativen predznak.

Dr. Trontelj opaža lakoto po etični razpravi med ljudmi – trenutno je našla prostor le izven rednega izobraževalnega načrta. Ne dolgo nazaj so ga študenti medicine sami zaprosili za predavanje o etiki. Šlo je za predavanje po izbiri, poslušalcev je bilo toliko (med njimi so bili poleg študentov še zdravniki in drugi ljudje), da so zapolnili veliko predavalnico in nihče je ni zapustil pred koncem predavanja, čeprav je trajalo štiri ure.

Človeško dostojanstvo

Pravico do človeškega dostojanstva imajo vsi ljudje, tako še nerojeni kot tisti, ki so na koncu svoje poti. Družba si ne bi smela dovoliti, da se nekoga znebi samo zato, ker ne izpolnjuje njenih idealov popolnosti, npr. če ima motnje v duševnem razvoju, ali je preprosto »nekoristen«.

Splavi so lahko marsikdaj posledica pritiska s strani okolice in ne samo lastne odločitve. Ženske ali dekleta, ki so se zanj odločile v takih okoliščinah, so brez osebne krivde. Nobenega zaradi tega ne smemo obsojati, velikokrat je narobe predstavljeno, da Cerkev »take« meče na grmado, opozarja dr. Globokar.

Na področju evtanazije so Belgija, Nizozemska in Luksemburg edine evropske države, kjer je ta dovoljena z zakonom. Kljub striktno in natančno napisanemu zakonu pa poročila o opravljenih posegih na Nizozemskem kažejo na nepravilnosti. Izmed okoli 3.000 opravljenih evtanazij jih je bilo kar okoli 1.000 takih, ko bolnike niso vprašali za privolitev. Poleg tega je bilo le 1 % vseh izvedenih evtanazij prijavljenih, zato ne moremo govoriti o transparentnosti. In to se je dogajalo v državi, ki ima enega najboljših zdravstvenih sistemov. Kakšne bi bile številke drugod, si lahko samo predstavljamo.

V Veliki Britaniji je britansko zdravniško združenje leta 1993 hotelo legalizirati evtanazijo, leta 2006 pa zdravstveno pomoč pri samomoru. Vprašali so narod, kaj meni in večina je bila proti. Stanje v Sloveniji je v tem pogledu znatno boljše kot drugod. Pred leti je dr. Trontelj opravil anketo med zdravniki in malo manj kot 20 % jih je že bilo naprošenih, da bi izvedli evtanazijo, vendar nihče v to ni privolil.

Paliativna oskrba mora vključevati tudi duhovno podporo

Image
Foto: ŠDJFG
Parlamentarna skupščina Sveta Evrope v svojem poročilu državam svetuje, naj ohranijo prepoved evtanazije in pomoči pri samomoru. Bolnikom se lahko trpljenje olajša tudi drugače, pravi dr. Trontelj – s prekinitvijo aktivnega zdravljenja, ko je jasno, da bi s tem bolniku le podaljševali muke, ter s paliativno oskrbo, ki pa ne pomeni le lajšanja bolečin, temveč tudi duhovno pomoč, podporo družini, pomoč človeku pri urejanju stvari pred smrtjo. Po svoje pa si zmore lajšati bolečine tudi telo samo, ki  spričo hude poškodbe začne sproščati endorfine – ti imajo podoben učinek kot morfin. Znani so primeri vojakov, ki so bili strahotno poškodovani in so ostali brez roke ali noge, pa niso občutili prav nobene bolečine, le srečo spričo konca vojne. Psihološki občutki, ki spremljajo smrt so lahko nekaj podobnega.

Za zagotavljanje človeškega dostojanstva je nedvomno ključen ugovor vesti, do katerega imajo pravico tako zdravniki kot tudi farmacevti. Znan je primer iz Velike Britanije, ko je Inšititut za praktično etiko v Oxfordu želel odpraviti ugovor vesti in ga celo kriminalizirati. Naredili so raziskavo med študenti medicine in kar 70 % jih je želelo, da se ugovor vesti ohrani in da bi imeli zdravniki možnost zavrniti katerokoli sporno zdravniško dejanje.

K sodelovanju

Dolga leta je veljalo in še danes velja, da je tekmovalnost gonilo razvoja. Tako nas uči tudi Darwinova teorija. Vendar bomo s takim načinom življenja počasi uničili svoj planet in svoje življenje. Če hočemo preprečiti katastrofo, moramo začeti sodelovati, predvsem pa moramo »vklopiti« tisti notranji glas, ki ga ima vsak izmed nas, in začeti razločevati med dobrim in slabim.

Tu pa lahko poslušate še kratek avdio prispevek o etiki v šolstvu. 

 

Zadnja sprememba: ponedeljek, 26 november 2012
(5 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 2740-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti