| nedelja, 25 november 2012

Nesrečna petnajstletnica ima kup na videz nerešljivih težav: problemi v družini, zlasti v odnosu z mamo, posmehovanje s strani najboljše prijateljice, nizka samopodoba in samozavest, poskusi samomora, nezaupanje do prijateljev, itd. Svetovalka ji odgovarja …

 

Zdravo.

Imam kup težav za katere ne najdem več rešitev.

1. Imam probleme v družini

Živim z mamo, šestletno polsestrico in očimom. Mama ima psihične težave, jemlje tablete že dolgo časa, vendar k terapevtu ne hodi več. Vso jezo spravlja name in na očima. Neznosno hitro menja tudi razpoloženje (nekaj časa zna biti res super mama, naslednji trenutek pa se dere name na ves glas ...). Ne vem več, kaj naj naredim, vsega skupaj imam dovolj! Sploh tega, da me pretepa (ne pogosto, ko pa me, si pa da duška preveč) ... Z očimom se ne razumeva, vedno potegne z njo, kadar se spravi na mene (saj mu drugega najbrž ne preostane), ampak ne zdi se mi prav, da vedno vse skupaj le gleda in ji kima. Nikoli ne bom pozabila, ko sem enkrat na kolenih vsa objokana prosila, naj ji reče, naj me neha tepsti, pa se je delal, ko da me ne sliši ... Sovražim vse skupaj ... Nobenega odnosa nimamo, ko pridem iz šole, se samo dere na mene, pa čeprav brez razloga, več kot v veselje ji je videti me nesrečno ... Odkar hodimo na telovadbo je navezala stike z veliko sosedi, ki pa so kar naprej pri nas. Sedim v sobi in poslušam, kako me daje v nič ... Joj, ona je pa to pa to naredila, kako se to spodobi ... Otroke je treba tepst, da se jih kaj prime, je zadnjič dodal moj sosed ... Sem mar res tako grozna hči? Mogoče se sliši čudno, ampak tako sem srečna v šoli (imam super odnose s sošolci ...). Želim si, da bi šola trajala čez cel dan ... Medtem ko vsi ostali komaj čakajo, da grejo domov, je mene strah. Ob sobotah delam in vsako soboto komaj čakam, da grem delat, da mi vsega tega ne bo več treba gledat ... Nikoli ne bo našla na človeku ničesar dobrega, vedno vidi samo napake če jih pa ni, si jih izmisli ... In to traja že več let (5 približno) in jaz sem pri svojih 15 z živci dobesedno na koncu ... Ni dneva, da ne bi jokala ... Vsaj ob poslušanju pogovora s sosedi ... Se bo to kdaj končalo?

Sestrica pa postaja ista ... Čedalje bolj se mi zdi, da ji je podobna karakterno, seveda. Trenutno obiskujem 1. letnik gimnazije (v šoli sem bila uspešna, do sedaj, ne vem še, kaj bo ...) in kar naprej mi dobesedno napihava, da se je treba učit učit učit ... Ja, vem da se je treba, sam dosti imam tega, da to poslušam vsak dan ... Da se nič ne učim seveda ... Kaj se naj učim, če še ni snovi? Tisto kar imamo pa znam, ne vidim težave.

2. Ne poznam očeta

Niti nikoli nisem imela stikov z njim, sicer tudi nisem izrazila želje (ker je bil seveda po njeno največji idiot na svetu in nekaj časa sem temu zares verjela). Sedaj pa neprestano razmišljam o temu, da bi ga spoznala ... Zelo si želim videti kdo je, kje je, če je z njim vse v redu ... Ampak ne vem kako. Njenega izpada se bojim, kdo drug pa sploh ne vem, če ve kje je in če še sploh je. Ne vem, kaj naj pričakujem, kje naj ga najdem, oziroma kako naj ga sploh začnem iskati.

3. Težave z »najboljšo« prijateljico

Najboljša v narekovajih ... Bili sva kot rit in srajca, res vse sva si povedali, drugi pomagali, se poslušali, imeli sva popoln odnos, res (približno dve leti). Bili so nepozabni dnevi. Dokler se nisem jaz končno odločila na sebi nekaj spremeniti in sem se udeležila FIT-kampa. Seveda se je takoj »uštulila« zraven in takoj sem vedela kaj bo ... Že pred časom je začela vse ponavljati za menoj, sem si jaz kaj kupila, si je še ona, sem šla frizerju, je šla še ona, sem si dala pirsing, si ga je dala še ona - malenkosti, ampak prizadenejo. Na FIT-kampu se je seveda vedno metala ven, imela za nekaj več, mene pa vedno dajala v nič!! Iz viška samozavesti, ki sem je imela, sem padla pod nulo!!!!! Vedno sem bila pozitivna, nasmejana ... Sedaj sem kot kup nesreče. Zbijala mi je samozavest dan za dnem (joj, kako si se zredila, kak maš to čudno frizuro, tale kiklca mi res ni všeč, kak maš grdo nalakirane nohte, pa kako lahko pomisliš da bi mela kaj z njim, če nimaš šans...) In jaz sem seveda vsemu temu verjela... Še vedno verjamem. Prišlo je tako daleč, da sem že večkrat poskusila narediti samomor, žal neuspešno, rezanje, histeričnost, razmišljanje o sebi kot o najgršem in najslabšem človeku na svetu ... Že pred štirimi meseci mi je postal všeč njen sošolec, nekaj sva imela. Rekel je celo, da sem mu všeč, dokler ni prišla šola ... Ni šans, da vzpostavim stik z njim (zelo je sramežljiv, kar mi je najbolj všeč), ker se slini okoli njega kot polž. Zadnje čase pa neprestano razmišljam, kako naj vzpostavim kontakt z njim, kako naj začnem pogovor (to je vpliv nesamozavesti, ker me je strah, da bom v čudni obleki, s čudno frizuro, grdo nalakiranimi nohti in debelejša ...) Kako naj se mu znova približam?

Najbolj me pa zaboli, ko me da v nič v njegovi prisotnosti ... Vem, da je malenkost, ampak ženske smo take, vsaj jaz ... Z vsem se ubadam in takšne stvari me prizadenejo ... In to kar naprej, občutek imam, da kar naprej tekmuje z mano ... Ko pa ji to povem reče, da ni res. Okej, ni res ... Ampak kaj to res počnejo »prijatelji«? Tako posmehljiva je in zdi se mi, da mi prav privošči vse skupaj ...

4. Popolnoma nezadovoljna sama s sabo

Nisem zadovoljna s svojo postavo, s svojim obrazom, rokami, nogami ... Z ničemer, še rit me živcira in res ne vem kako naj to spremenim, s čim, kaj naj naredim da si bom bolj všeč? Kaj naj naredim, da bom jaz zadovoljna?

5. Neprestano razmišljam o samomoru

Res ... Želim si vse skupaj končati in to čim hitreje in čim manj boleče ... Ampak ne vem, kako ... Vsega me je strah ...

6. Vse, kar si zadam, ne dosežem

Zakaj, ne vem ... Mogoče se za to ne potrudim dovolj, ampak včasih nisem bila takšna ... Vse, kar sem si zadala, sem dosegla, vse je bilo v redu ... Ne, sedaj mi ne uspeva.

7. Prijatelji, prijatelji

Imam jih veliko, toda ne vem, komu naj še zaupam, komu lahko, kdo me ne bo izdal in kdo me ne bo tako razočaral kot »ona«. V nikogar več ne verjamem, sedaj ko sem bila enkrat že razočarana ... Družim se z njimi, toda ne vem več ali sploh še komu lahko zaupam svoje težave ...

Prosim, pomagajte mi!!!!!! Vem, da tole napisano ne izgleda tako kot realno, ampak vseeno... Rada bi se spremenila, mislim, da je zadnji čas.

Neznosno vam bom hvaležna!!!

Nesrečna

 

Pozdravljena Nesrečna!

Glavo pokonci, nič ne obupuj, temveč sprejmi breme, ki ga nosiš, kot velik izziv na svoji življenjski poti, pod katerim ne boš omagala, temveč ga premagala. Nikomur ni dano breme, ki ga ne bi mogel nositi, pa čeprav izgleda še toliko težko. Vedno je potrebno najti samo najbolj primerno pot, po kateri ga boš zmogla nositi.

Po napisanem sem še sama začutila, kako težko ti mora biti v tvoji koži, nenehno doživljati takšno in drugačno nasilje, posmehovanje prijateljice in še vse ostale težave, ki te tarejo in so več ali manj posledica tvoje že zares nizke samopodobe in samozavesti. Pa pojdiva od začetka.

Živeti v družini s staršem, tistim, ki ti je vse življenje najbližji, mamo in te ne le ne razume, temveč doživljaš njeno labilno vedenje kot zlorabo, je nekaj najtežjega. Vplivati na boljše razpoloženje mame ne moreš. Sploh, če veš, da je psihični bolnik in ne obiskuje terapije, ki bi jo morala. Njen partner bi moral biti tisti, ki ji pri tem stoji ob strani in zaščiti otroke (četudi ne svoje) pred njenimi izpadi. A žal, tudi nanj ne moreš vplivati in kot vidiš, potegne s svojo partnerko, kar seveda ni prav, a zdi se, kot da se je boji, se ji boji zameriti ali kaj drugega.

Če ne moreš doma spremeniti ne mame, ne očima, temveč živiš pod hudim stresom, razmišljam o zate najbolj optimalni rešitvi. Ne vem, če imaš kakšno možnost, da bi šla živeti v dijaški dom ali kaj podobnega, v skrajnem primeru razmisli, če ne bi šla v krizni center za mlade (ne vem iz katerega kraja si), katerega namen je ravno ta, da se za nekaj tednov odseliš od doma, v tem času s teboj aktivno delajo različni strokovnjaki, ki skušajo najti rešitve za tvoje probleme. Hkrati pomagajo tebi in tvojim staršem ter ugotavljajo, kaj in ali je možno v krogu lastnega doma še doseči zate primerno okolje bivanja ali ne. Hkrati pa znajo tudi tvojo mamo spodbuditi k vrnitvi na terapijo - morda bo to prineslo kakšne konkretne spremembe, ne vem. A zagotovo imaš ob sebi nenehno strokovno pomoč in začasno bivanje, kjer se spočiješ, v miru premisliš stvari, lahko se kadarkoli pogovoriš o tem, kar te teži itd. Prepričana sem, da bi to bila zate dobra rešitev. Premisli!

Seveda imaš pravico spoznati svojega očeta. Če nočeš, da bi za to vedela mama, lahko to verjetno tudi zaobideš. Če imaš svoj rojstni list ali pa lahko do njega prideš, najdi njegovo ime, potem pa se usedi za računalnik in poskusi srečo najprej preko socialnih omrežij, kjer je veliko ljudi, ki ti bodo znali pri tem iskanju tudi pomagati, ker so sami prehodili to pot.

Verjamem, da te je zelo razočarala tvoja 'najboljša' prijateljica s svojim prezirljivim odnosom. Glej, očitno se počuti, da jo ogrožaš, da si boljša od nje, zato to počne. Zato reagiraj povsem nasprotno. Dvigni glavo - glej, zaveda se, da si boljša od nje, torej imaš odličen razlog za svoje samozavestno vedenje, nasmešek na obrazu ter prijaznost do nje. Ne odgovarjaj na njene provokacije, naj te ne prizadenejo, saj to dela v svoji nemoči, da bi bila tako dobra, kot si sama. Torej, še en velik razlog za to, da ji lahko z nasmehom na obrazu pogledaš v oči. Boš videla, kako ji bo šele to šlo v nos, ko bo videla, da te ne more več prizadeti ...

Kar pogumno vzpostavi stik z njenim sošolcem, če ti je simpatičen. Povabi ga na sok, sprehod, če veš, kaj mu je všeč ali kaj ima rad, se mu pridruži, če kaj trenira, ga pridi gledat na trening in ga pohvali, da mu dobro gre. Prosi ga, naj te nauči bolje igrati košarko in to vaju lahko zbliža, seveda, če je to tudi njegova želja. Ne sili vanj, tudi on verjetno ne ve, kaj bi s teboj počel in se mora odločiti ali se s teboj družiti ali ne.

Tvoja telesna samopodoba je trenutno bolj slaba, a videla boš, da ko se bo začel ta začarani klobčič odvijati, boš tudi sebe začela bolje doživljati. Zapomni se, da to, kar drugi pravijo o tebi, še ne pomeni, da taka ti resnično si. To je njihovo mnenje, ki ga imajo pravico imeti. Na tebi pa je, da se odločiš, koliko zares boš jemala njihova mnenja in kdaj boš samo zamahnila z roko in se ti bodo pravzaprav smilili v svojem obupnem prizadevanju, da nekoga ponižujejo in mislijo, da so s tem sami nekaj več. Taki ljudje so pravi reveži, tako, da jim zaželi vse najboljše v življenju in se obrni stran od njih. Začni se družiti z vrstniki, kjer se dobro počutiš, pred katerimi si lahko to, kar si, ki se ti ne posmehujejo, te ne silijo v slaba dejanja, temveč ti dajejo moč za vsakodnevne izzive. Seveda sedaj ne upaš zaupati kar vsakemu. In mu tudi ni treba. Lahko si v neki družbi začasno bolj v ozadju in šele, ko preceniš, da jim lahko zaupaš, to storiš. A ponavadi je lažje, da se najprej zbližaš z vsakim izmed njih ...

Kako si še lahko pomagaš k bolj pozitivnem razpoloženju? Začni brati navdihujoče knjige, ki te spodbujajo k iskanju in uresničevanju tvojih močnih področij, skritih talentov, ki te osrečujejo, kot jih uporabiš. Začni se ukvarjati s hobijem, ki te veseli. Poslušaj glasbo, ki ti daje elan. Druži se s prijetnimi ljudmi (lahko tudi starejšimi), ki ti povedo, kako dragocen zaklad si. Začni pisati spodbude sama sebi za vsako preizkušnjo posebej. Napiši si, kaj vse si se že v življenju naučila, pa pri tem ne išči velikih dosežkov, temveč vse, na kar si pri sebi ponosna, četudi so drobne stvari (npr. zašiti gumb, speči palačinke, napisati spodbudno pismo, izdelati ptičjo hišico...).

Za začetek pa se spodbudi in TAKOJ naredi korak naprej. Ne stoj na mestu, če je pod tabo grozeč prepad iz katerega ne vidiš izhoda. Hitro se odloči in ukrepaj, stori korake, ki ti jih predlagam ali druge, za katere se ti zdi, da ti bodo bolje pomagali. Poišči si odraslega osebnostno zrelega človeka, lahko tudi terapevta, ki te bo na tvoji poti osvobajanja spremljal, te spodbujal, dajal moči. Ali pa se nam lahko večkrat oglasiš in ti bomo z veseljem pomagali.

Vidiš, da ti z veseljem pomagam, a namesto tebe ne morem delati korakov. Lahko ti najbolj potrebne korake nakažem, te spodbudim, a korake moraš delati sama. Vedi, da mislim nate in se veselim tvojega nasmeha na obrazu ob vsaki zmagi, ki jo boš vsakodnevno dosegla, ko se odločiš uresničiti načrt osvoboditve iz trenutnih preizkušenj. Prepričana sem, da ti bo uspelo, obljubim, da bom mislila nate in ti vsak dan zaželela, da bi uspela uresničiti, kar si boš zadala.

Vse dobro, Andreja Jereb

 

Zadnja sprememba: nedelja, 25 november 2012
(2 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 2422-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti