A.P. | sobota, 10 november 2012

» Ocene izpita/testa so večinoma zelo slabe. Če bi se učili tako, kot sem rekel jaz, bi dosegli precej boljši rezultat. « je le eden izmed mnogih »dobronamernih« nasvetov, ki jih dajejo učitelji in profesorji. Je ta izjava res tako neškodljiva, kot deluje na prvi pogled?

Image
Foto: Mateja B.
Učiteljica razrednega pouka, asistent, redni profesor, učiteljica ruščine, … in drugi člani skupine, ki bo v tem članku poimenovana kot »učitelji« pogosto svoj poklic opravljajo precej tehnično. Učijo določen predmet, namesto da bi učili učence. Dejstvo, da v enem razredu predelajo neko snov v eni uri, v drugem pa jim to komaj uspe v dveh, jih vznemirja. Dajejo vtis, da se ne sprašujejo o tem, zakaj je tako. Želijo si predvsem, da bi vse potekalo v skladu z njihovim načrtom. Pozabljajo na to, da je vsak posameznik neponovljiv in ima edinstveno pot do uspeha. Namesto, da bi učencem jasno povedali, kaj od njih pričakujejo, jim vsiljujejo lastne recepte (in se poleg tega še pritožujejo, da nihče ne zna več misliti z lastno glavo). Seveda zahtevajo tudi »visoko stopnjo tišine«, ker bi lahko vprašanja, na katere sami že poznajo odgovore, zmotila potek učne ure, ki so si ga začrtali.

Image
Foto: Mateja B.
Nerealno je pričakovati, da se bodo vsi študentje vozili na predavanja s kolesom. Preprosto ni mogoče. Ravno tako je nesmiselna tudi predstava, da se vsi učijo tako, da sedijo za mizo, dokler ne znajo vsega povedati na način, kot to prčakuje njihov učitelj. To znižuje motivacijo, povečuje strah pred ocenjevanjem, zatira ustvarjalnost …

Mislim, da učitelji, ki počnejo opisano, niso zares svobodni. To občutje na način, za katerega sami večinoma menijo, da je edini pravi, prenašajo tudi na svoje učence … Večina vpletenih se počuti ujeto in obremenjeno. In potem se začarani krog le še vrti …

Grozno škodljiva je tudi druga skrajnost, kjer se (v šoli) v imenu svobode počne vse (predvsem so tu mišljeni učenci), kar komu pač trenutno paše. Včasih se to poveže še s permisivno vzgojo doma … in nastane kaos. Neskončni kaos … kjer glavni akterji sploh ne vejo več, kdo so in kam sploh želijo iti. Postavlja se tudi vprašanje, če so odrasli, ki dovolijo to svobodo, ki ni svoboda, sploh zares svobodni? So premalo svobodni, da bi sploh lahko postavili meje drugim?

Verjetno se vsak, ki na kakršen koli način vzgaja in uči (zdi se mi čudno, da sta dva pojma v slovenščini sploh ločena) druge, občasno znajde v obeh vlogah: kaotični in tisti drugi «vsevedni«. Vsakdanja realnost pa je verjetno nekaj vmes z različnimi niansami. Če bi obstajal recept, kako biti popoln vzgojitelj, učitelj, animator … bi bilo to na nek način nesvobodno. Vsak lahko v svobodi, ki mu je bila podarjena išče svojo lastno pot. Jaz čutim in vem, da bi rada hodila po poti Ljubezni.

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(5 glasov)

Komentarji 

 
#1 janezek 2012-11-10 22:28 No ja, meni se zdi dost žalostno, da pozabljamo, da bi moral sam predmet učiti učenca…Preko tega, kako učenec posreduje učno snov, lahko hitro učenec razbere, kakšno je "osebno" mišljenje učitelja. Pa je to prav? Mogoče bi se pa lahko nekdo drug oglasil, da gre tu za vsiljevanje določenega mišljena in se pušča premalo svobode ravno učencu.
Sicer pa šola ŠE vedno je vzgojno-izobraževalna ustanova.
Dober članek drugače, mi je dal za mislit. :)
Citat
 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 1752-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti