Maja B. | sreda, 07 november 2012

»ko si upamo biti taki, kot smo, in smo ponosni na to«.

Ali obstaja popolna svoboda? Kje vse še iščemo svobodo? Kako se spopadamo z mejami, ki nam jih postavlja družba? Svoje razmišljanje sta prispevali dve bralki. Vabljeni, da z nami delite mnenje tudi vi.

Kateri pogoji morajo biti izpolnjeni, da se človek počuti zares svobodnega?

Image
Foto: Mateja Bevk
Sara: Občutek svobode je v veliki meri pogojen s pravicami, ki jih ima človek v družbi, v kateri živi. Prav tako pomembne, kot so formalno dodeljene pravice, je pomembno tudi človekovo vrednotenje družbenih zahtev in norm. Če jih človek sprejme, je njegovo spontano vedenje skladno z družbenimi zahtevami; v takšnem primeru ne bo imel občutka, da ga te omejujejo in se bo počutil svobodnega. Svoboda je pogojena tudi z odnosi, ki jih ima posameznik z drugimi ljudmi in ne nazadnje tudi z odnosom do samega sebe. Sprejemanje sebe, svojih dobrih in slabih lastnosti, da človeku voljo in zaupanje, da se sooči z življenjskimi izzivi; nezaupanje vase in nizko vrednotenje sebe pa lahko človeku predstavljata ujetništvo in ga omejujeta.

xxy: Težko je reči. Mislim, da je odvisno od vsakega posameznika in njegovega razmišljanja. Menim, da se človek počuti svobodnega, ko resnično počne, kar si želi, in pri tem občuti podporo svojih najbližjih. Ko resnično posluša svoje srce in je zvest sam sebi in svojim prepričanjem, čeprav so drugačna kot prepričanja in pravila družbe.

Kje vse ljudje iščemo svobodo?

Sara: Iščemo jo vsakodnevno, v različnih situacijah. Ne nazadnje je človekov prednik žival in tako kot žival ne prenese ujetništva, ga tudi ljudje ne. Nagnjeni smo k »rušenju mej«, ki nam preprečujejo, da bi uresničili svoje želje in zadovoljili potrebe. Človek svobodo išče z oblikovanjem lastnih stališč in prepričanj, argumentacijo svojega mnenja, postavljanjem mej pri navezovanju stikov, v umetniškem ustvarjanju, na širšem družbenem nivoju pa se iskanje svobode kaže na primer v protestih

xxy: Vse prepogosto v stvareh (materializmu) ali podobnih rečeh, ki nas lahko zavedejo v modernem svetu. Stvar je veliko preprostejša ... dokler svobode ne najdeš v sebi, tako kot miru, jo zaman iščeš povsod drugod.

Kako gredo skupaj svoboda in meje, ki nam jih postavlja družba? Ali je lahko človek kljub vsem omejitvam, pravilom popolnoma svoboden?

Sara: Občutek svobode je vedno pogojen z določeno stopnjo podrejenosti družbenim zahtevam. Če človek ponotranji družbena pravila, njegovo spontano vedenje ne preseže meje družbeno sprejemljivega, sam pa ima občutek, da so njegova dejanja vedno sad pristnega jaza in ne zahtev okolja. V tem primeru se človek gotovo počuti svobodnega in nima občutka, da ga družba kakorkoli omejuje. Pred časom sem zasledila pregovor, ki pravi: »Nihče ni bolj suženj kot tisti, ki misli, da je svoboden, pa ni«. Glede na to, da je človek družbeno bitje, nikoli ni popolnoma svoboden, saj na naše življenje konstantno vplivajo neki implicitni dejavniki, zaradi katerih se vedemo tako kot se. Kljub temu pa je pri tehtanju med svobodo in omejenostjo bistvena percepcija posameznika – človek je lahko omejen s številnimi zahtevami, pa se kljub temu počuti svobodnega.

xxy: Mogoče nas kdaj ovirajo pri tem, da bi se izrazili in upali biti takšni, kot v resnici smo, ker to ni ''kul'' in bi nas družba potem odmaknila na obrobje. Toda ja, lahko si svoboden, če si upaš biti tak, kot si, in biti ponosen na to.

Kako pa je z našo svobodo v odnosu do naših bližnjih?

Image
Foto: Mateja Bevk
Sara: Mislim, da je svobodo v odnosu do bližnjih še posebno težko opredeliti, saj njena opredelitev ni tako družbeno pogojena – veliko bolj jo determinira posameznikovo dojemanje. Nekateri ljudje se v odnosih redko počutijo utesnjene in omejene, medtem ko se drugi tesnim odnosom včasih raje izogibajo prav zaradi občutka, da ti omejujejo njihovo svobodo. Mislim, da v odnosu do bližnjih vsi iščemo določeno mero svobode, ki nam daje občutek nadzora, hkrati pa hrepenimo po občutku varnosti, ki nam jo lahko nudi le tesna navezanost, ta pa našo svobodo do določene mere omeji.

xxy: Svoboden si, dokler s svojo svobodo ne omejuješ drugih. Zato so potrebni dogovor in kompromisi. Ne moreš imeti vsega, lahko pa to, kar želiš, dosežeš skupaj z drugimi na morda alternativen način.

Katere vrste svobode po tvoje najbolj primanjkuje v današnjem svetu? (notranje svobode, verske, svobode izražanja itd.)

Sara: Zdi se mi, da v današnjem svetu najbolj primanjkuje svobode izražanja svojih prepričanj in stališč, bodisi verskih, političnih ali drugih. Kljub temu da svoboda izražanja sodi med temeljne človekove pravice, se vsi zavedamo, da svet še zdaleč ni odprt za različna mnenja, posebno če ta odstopajo od večinskega. Kljub temu da imamo pravico do izražanja, tega velikokrat raje ne storimo ravno zato, ker vemo, da nas bodo drugi obsodili, včasih tudi prikrito, na primer z izogibanjem ali ignoriranjem.

xxy: Vsega po malem, najbolj pa svobode izražanja. Zaradi družbenih pravil se ljudje raje ''ukalupljajo'' v modele, ki jih družba predpisuje kot edine pravilne, kot da bi se upali izpostaviti in sprostiti ter biti to, kar so. Verske pa zato, ker ljudje postajajo vedno bolj nestrpni do verujočih, ker izgubljajo spoštovanje in strpnost do ljudi, ki so verni in ker mediji napihujejo vse negativne stvari v Cerkvi.

 

Zadnja sprememba: sreda, 07 november 2012
(5 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 1985-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti