| ponedeljek, 29 oktober 2012

27-letna Anaja je ugotovila, da je v samostanu nekaj, česar v zakonu ni … Ali je Božja volja, da gre k sestram? Duhovnik ji odgovarja, da se pot iskanja začne z vprašanjem: Kje bom na dar svojega življenja odgovoril-a v polnosti?

 

Pozdravljeni,

stara sem 27 let in si močno želim iti v samostan. Morda ne za vedno, a vsaj za nekaj časa. Razlogi so resnično iskanje Jezusa in božje modrosti, pa nekoliko tudi razočaranje v ljubezni. Ne izključujem pa možnosti, da bi za vedno šla v samostan, če bi bila taka božja volja.

Nekaj časa sem že preživela pri sestrah na Brezju, in ugotovila, da sestre imajo nekaj, kar mnogi poročeni pogosto nimajo.

Z Bogom in hvala za odgovor.

Anaja

 

Draga Anaja,

v tvojem pismu berem več kot zgolj zvedavost, govori mi o pravem iskanju poti. Za sabo imaš že nekaj življenjskih izkušenj in sedaj si izzvana na novo. Gre za izziv narediti prehod iz obdobja, ko si življenje prejemala, tja, kjer bi lahko dala življenju sama sebe. Bi ti to uspelo v samostanu, se sprašuješ.

Naj ti najprej spregovorim o nečem, kar bi želel imenovati izvolitev. Začetek vsakega življenja zaznamuje izvolitev s strani Dobrega Očeta. Prav On želi, da bivamo in da svoje življenje uresničimo. Njegovi izvolitvi odgovarja naše iskanje, ki se vedno kaže kot pozitivna napetost. Kaj je tista oblika življenja, kjer bom na dar svojega življenja odgovoril-a v polnosti? Tu se nahaja tudi tvoje vprašanje. Rešitev nanj je prej kot v jasnem odgovoru skrita v preverjanju, kako razne možnosti odzvanjajo v tvojem srcu. Morda je čisto odveč, da poudarim, a tudi sama veš, da se to lahko zgodi le v tišini in notranjem prečiščenju. Ko se izprazniš sebe in se napolniš s Svetim Duhom, takrat začenjaš razločevati odgovor – še več – začenjaš slutiti klic. Naj rečem zelo konkretno: zatopi se v svoje srce, večkrat pojdi v tišino, zazri se v kakšno sveto podobo, da se tako podobe tvojega življenja prečistijo.

Kako je torej s tem, iti v samostan? Najbolje je, če se pot v samostan začne tako, kot zaljubljenost. Najprej s približevanjem in z veliko simpatijo, potem z udomačevanjem. Taka drža potem lahko zraste v odločitev, ki vedno osvobaja in osrečuje, pa najsi »se razideta« ali »se združita«. Kar nekaj prvih let v samostanu je namenjenih poslušanju, kot sem ga opisal zgoraj. Ta čas je namenjen tudi odkrivanju vrednosti (lepote in teže) sobivanja v občestvu sester. In nazadnje tudi sprejetju in darovanju svoje lastne preteklosti. Razočaranje v ljubezni ne more biti povod za tako pot, je pa še kako učinkovit dar, ki ga z vsemi lepimi zaljubljenostmi daruješ v začetku poti. Kristjani namreč po svojem krstu ne živimo iz preteklosti, ampak začnemo živeti iz prihodnosti (ne v prihodnosti). V Božjih očeh smo že sveti, On nam je dal novo življenje, da ga živimo lepi in dragoceni v svoji notranjosti. Morda je to, kar te je pri redovnicah na Brezjah osupnilo in nagovorilo.

Želim ti veliko lepih izkušenj in vedrih odločitev. Molim zate.

Primož Erjavec

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(2 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 1981-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti