Jerneja T. | ponedeljek, 29 oktober 2012

Image
Foto: M. Ž.
Lepo in preprosto je biti katoličan v majhni vasici, kjer vsi otroci obiskujejo verouk, vsi tvoji prijatelji so ministranti, pevci in bralci beril, tvoji starši sodelujejo v zakonski skupini in pastoralnem svetu, stara mama pere in lika prte, stari oče je mežnar … Kot otrok se preprosto zliješ z množico, verski običaji so del tvojega vsakdana, praznovanje božiča in velike noči popolnoma samoumevno. Krasno je, če seveda nadaljuješ svoje srednješolsko izobraževanje na škofijski gimnaziji, kjer se tvoj mehurček ne razpoči, ampak preprosto le odplavaš v okolje, kjer tvoji sošolci sicer prihajajo iz različnih krajev Slovenije, vendar so aktivni animatorji Stične, člani duhovno ritmičnih bendov, voditelji birmanskih skupin, skavti … Potem pa si kar naenkrat star 19 let in večina nas pristane na faksu. Nekaj študentov gre v katoliške študentske domove, ki so sicer dober balzam za katoliško dušo, vendar … Na faksu spoznaš veliko novih ljudi. In od tega večina ni vernih. Vsaj zase priznam, da sem se čutila precej odprta glede verske pripadnosti. Ateisti, pravoslavci, muslimani … Vsaj dokler so bili odprti tudi drugi do mene. Svoje vere nisem nikoli preveč razglašala, saj se mi je zdela to osebna stvar, hkrati pa se nisem mogla vzdržati določenih komentarjev na »ne ravno verniku prijaznem« faksu, s katerimi sem neposredno izražala svojo versko pripadnost. Težko je včasih pri debati o delu družinskega zakonika, ki se zadeva istospolno usmerjene,  povedati sošolki, za
Image
Foto: O. V.
katero vsi vemo, da je homoseksualka, da te sicer njena spolna usmerjenost nič ne moti, ampak, da si hkrati proti (tudi njenim) željam in vrednotam o pridobitvi določenih pravic za istospolno usmerjene. Težko je sošolki razložiti, zakaj Cerkev ne odobrava spolnosti pred poroko in zakaj duhovniki živijo celibat. Težko je razložiti, zakaj so Kristusa pribili na križ in kako je ponovno vstal. In da tudi če si katoličan, priznavaš potek evolucije. Težko je razložiti, kje je Bog, če še sam ne veš. Včasih tudi tebe potegne v vrtinec podivjanega tempa, kjer vse poskušaš razlagati z razumom in si ne vzameš dovolj časa za tišino in Njega, ki ti pomaga razumeti.

Ampak tudi če je težko, je vredno poskusiti. Takšno okolje je dobra priložnost, da vidiš, kaj pomeni vero živeti tudi tam, kjer si skoraj sam. Kako je pomembno, da si odprt do drugih, da jih imaš rad, ne glede na to, ali se strinjajo s tvojimi načeli. Ni dobro biti vedno najbolj pameten in moralizirati, kako bi bilo najbolj prav, ampak poslušati in poskušati razumeti vsakogar. Pomisliti, kako bi do drugače mislečih pristopil Kristus. Ko vidiš, koliko trpljenja in bolečine doživljajo tvoji vrstniki, ker so obsedeni z odnosi, neodgovorni in neodločni, sprti s starši in jezni na cel svet, pa se nimajo na koga nasloniti, takrat začneš razumeti, kaj ti pomeni vera. Zaslutiš dejanski pomen 10 zapovedi, koristnost smernic, ki so nam jih starši poskušali privzgojiti. In tako ti je zopet lepo biti »tisti z zastarelimi navadami« tudi v neverni družbi. 

 

Zadnja sprememba: ponedeljek, 29 oktober 2012
(13 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 2543-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti