Maja B. | sobota, 27 oktober 2012

Slovenija je po številu veroizpovedi kar pestro obarvana država in res je škoda, da se tega bogastva le malokrat zavedamo. Ali ne bi bilo zanimivo vedeti, kaj imajo drugi verniki povedati o današnji situaciji v svetu, kako doživljajo svojo vero v odnosu do družbe? Vam je kdaj že padlo na pamet, da bi v župniji organizirali srečanje na temo medverskega dialoga in nanj povabili tudi ljudi drugih veroizpovedi? Leto vere nas vabi, da »odrinemo na globoko« – pa ne samo na ravni osebne vere, pač pa tudi v odnosih do drugih. Vabi nas, da človeka, vernega ali nevernega, spoznamo v njegovem bistvu. Da za seboj pustimo predsodke, ko stopamo v odnos, in pustimo drugemu, da z nami deli košček svojega sveta.

Kakšno mesto ima po tvojem vera v današnji družbi? Jo ljudje še dojemamo kot nosilko pozitivnih vrednot?

ImageOdvisno v kateri družbi. Na splošno menim, da religije izgubljajo pomen v odnosu do državnih ureditev. Vloga vere se je spremenila, ponekod se še vedno spreminja; iz nekega velikega regulatorja družbe in njenih pravil se vedno bolj omejuje na manjše družbene enote, družine. Torej, kar želim reči, je to, da je trend razvoja sekularizacija, vendar marsikje na svetu do tega preskoka še ni prišlo. Glede naše, zahodne družbe bi lahko dejali, da vero vedno bolj dojemamo kot (zgolj) nosilko vrednot, ali so te pozitivne ali negativne pa je odvisno od tega, o kateri religiji govorimo, saj ljudje na različne vere različno gledajo. Moj pogled je, da je vsaka religija nekakšen skupek vseh modrosti, ki jih je družba časa, v katerem je le-ta nastajala, poznala. In v vsaki je velika večina pozitivnega, samo napačna interpretacija pripelje do grozovitih zaključkov, kakšne naj bi bile dolžnosti nas, vernikov. Na splošno bi lahko dejali, da družba vero svojega okolja sprejema kot nosilko pozitivnih vrednot, včasih je problem, ko se pojavni neka vera, ki je v bistvenem drugačna, neznana. Stvari, ki jih ne poznamo, se bojimo, ergo, vsaka vera, ki je ne razumemo, je lahko podvržena različnih stereotipom, ki so plod naših strahov.

Marsikdo islamske vere ne pozna prav dobro in si o njej ustvari mnenje le na podlagi tega, kar sliši v medijih. Katera so tista najbolj zmotna prepričanja, ki jih imamo ljudje o islamu?

Slovenija zgodovinsko gledano ni država, ki bi vseskozi bila prepletena z različnimi religijami, zato je razumljivo, da večinsko prebivalstvo nima dovolj znanja o nekaterih religijah, saj vendar do nedavnega z njimi niso bili v stiku.  Nekaj malega izvemo v osnovni in srednji šoli, tam se naučiš na pamet nekaj dejstev, ki jih hitro pozabiš, mnenje pa je res na koncu prepuščeno usodi, ki jo spletejo mediji. Upam, da je delež ljudi, ki slepo verjamejo vsem vrednostnim sodbam, ki jih podajo mediji, majhen, vendar sem imela veliko neprijetnih izkušenj in kot rečeno, zares upam, da ti ljudje niso raprezantativen vzorec za stvaritev večinskega mnenja.

Ena izmed prvih zmotnih prepričanj je morda islam kot vera teroristov, v medijih se namreč z vsakim bombnim napadom pojavlja besedna zveza 'islamski skrajnež,' kjer se zdi, da je večji poudarek na tem, da je islamski, kot pa da je zares skrajnež v nekem svojem osamljenem napačnem razmišljanju, ki nikakor ne izhaja iz filozofije, ki jo islam podaja. Beseda 'islam' pomeni mir in se nam, vernikom predstavlja kot vera miru, ki najbolj poudarja vrednoto spoštovanja in dostojanstva, časti. Pod spoštovanje pa spada tudi spoštovanje drugače mislečih.

Drugo pogosto zmotno prepričanje o islamu je, da ženske nimajo nikakršne vloge v družbi. Tega vera ne uči. Položaj žensk je odvisen od družbenega okolja, ki vero zlorabi za to, da utemelji nazore voditeljev. Tako vidimo, da se položaj žensk v različnih islamskih državah razlikuje. Tam, kjer je večji vpliv vere, po navadi gre za nerazvito družbo ter zato imajo ženske zelo malo pravic oz. je dejansko zelo omejeno njihovo uresničevanje. Kjerkoli pa pride do družbenega napredka, je ne glede na število vernikov situacija drugačna. Poglejmo na primer Bosno in Hercegovino ali Turčijo, čeprav gre za dve državi, kjer ima islam izredno veliko privržencev, so ženske popolnoma enakopravne z moškimi.

Žal obstaja še ogromno ostalih stereotipov, ki morda nekje na svetu zares veljajo in se potem posplošijo na preostale muslimane. En članek je premalo, da bi lahko vse zajeli.

Občutiš kdaj pritisk ali nerazumevanje okolice kot pripadnica manjšinske veroizpovedi, te ljudje drugače obravnavajo, ko izvejo, da si muslimanka?  Kako je biti muslimanka v Sloveniji?

ImagePo navadi so ljudje, ko izvejo, da sem muslimanka, presenečeni. Ne skladam se ravno z njihovimi predstavami; znam slovensko, ne nosim rute, študiram ... Marsikomu je šok, ko ugotovi, da smo si pravzaprav čisto podobni. No, po eni strani je to v redu, vsaj razblinejo kakšen stereotip. Na to poskušam gledati kot na nekaj pozitivnega, vsaj nekako pripomorem k temu, da tu in tam kakšen posameznik spremeni svoje mnenje. Seveda občasno čutim pritisk in nerazumevanje, ampak to je nujno zlo, ki je odtehtano z vsemi doprinosi, ki jih imam zaradi tega. Postaneš bolj strpen do drugih kultur, sprijazniš se z dejstvom, da bodo zmeraj obstajali ljudje, ki imajo predsodke in jih ne spremenijo, dobiš neko notranjo trdnost, da te taki ljudje ne vržejo s tira ...

V Sloveniji se dobro počutim. Prihajam iz Bosne in Hercegovine, ki od Slovenije niti ni tako različna, vsekakor je moje izražanje in dojemanje vere drugačno od tistega, ki ga ima neka muslimanke od drugod, npr. iz Jemna. Kot pripadnik manjšinske veroizpovedi se glede nekaterih stvari preprosto moraš prilagoditi, sicer pa se kot rečeno ne razlikujemo toliko, vera je mora osebna zadeva, moje notranje doživljanje ter del moje osebnosti, ki me v tem okolju ne omejuje.

Vsaka vera s seboj nosi tudi kulturne specifike. Kako doživljaš »kulturni preskok« med Slovenijo in Bosno in kako se življenje muslimanov razlikuje v teh dveh državah? Se čutiš kdaj v Sloveniji zaradi teh kulturnih razlik omejena v izražanju svoje vere?

Torej, najprej bi dejala, da je BiH specifična država, ki goji najmanj tri tradicionalne religije, to so rimskokatoliška, pravoslavna ter islam. Zaradi tega je že iz okolja, iz katerega izhajam, popolnoma normalno, da si v stiku z drugimi verami, iz tega se razvije neko notranje spoznanje, da je edina pot do verovanja svoje vere strpnost do drugih. Zaradi verskega pluralizma v BiH kulturni preskok spet ni tako velik kot bi lahko bil, če bi bila muslimanka iz kakšne druge tradicionalno muslimanske države. 

Največja zunanja razlika je v tem, da ni mošej ter da je v okolici manj žensk, ki nosijo pokrivala, čeprav se tudi to spreminja.

Seveda sem v nekaterih stvareh omejena, če grem iz mošeje in na sebi obdržim pokrivalo me bodo čudno gledali, naš največji praznik bajram ni dela prost dan, ko grem v trgovino in želim kupit salamo sem omejena na par opcij, medtem ko imamo v Bosni nešteto vrst salam brez svinjine, ravno tako nimam kje kupiti halal-mesa ... in še in še bi lahko naštevala. Cela vrsta stvari je, ki je že na ravni vsakodnevnega življenja drugačna. Ampak to je moja realnost in nanjo sem se privadila.

V katoliški Cerkvi je danes vse bolj opazen upad osebne, poglobljene, vere in pojav tako imenovanih »tradicionalnih vernikov«, ki vero tolmačijo predvsem skozi »obveznosti« (t.j. obiskovanje verskih obredov, prejemanje zakramentov, obiskovanje verouka itd.). Se s podobnih fenomenom srečujete tudi muslimani?

ImageGre za univerzalen pojav. Menim, da je tudi v islamu tako in še marsikje drugje ... Določen procent ljudi bo zmeraj tak, da se ne bo poglobil v duhovnost dokler, ga ne bo zadelo kaj hudega. Seveda tudi veliko izmed njih opravi verske obveznosti, ampak samo iz tradicije, pritiska okolice, najbolj staršev in starih staršev. Na koncu je popolnoma preprosto: ali veruješ ali ne. To, kar nosiš v sebi, ne odražajo tvoje opravljene obveznosti, ampak tvoje vsakodnevno obnašanje, skrb za sočloveka, empatija ... Četudi morda kdo ni vernik v smislu, da veruje v Boga ali Bogove, je lahko po vrednosti bliže tistemu, kar naj bi katoliški ali islamski vernik bil – in to je po mojem mnenju poosebljenje (podobnih) vrednot, ki jih odraža.

Tudi pri nas se pogosto dogaja, da v mošejo pridejo tisti, ki bi radi tam bili videni in označeni kot dobri, skrbni muslimani. Dejstvo je, da boš vero prej 'čutil' na pokopališču kakor bi jo v molilnici. Tam se namreč najpogosteje nahajajo tiste molitve, ki so zares iz srca.

Kako ti živiš svojo vero in kaj ti prinaša vera?

Moja vera je del mene. Šele ko me spoznaš, boš vedel, kakšna je. Vsak dan se trudim biti dobra oseba, predvsem dobra hčerka, sestra, sestrična, nečakinja, vnukinja, punca in prijateljica. Izredno spoštujem svoje starše, stare starše in vse starejše ljudi, zelo veliko mi pomeni družina. Nikoli si ne bi dovolila, da bi zaradi mene bila omadeževana njena čast.

Menim, da krščanstvo goji podobne vrednote, da se glede glavnega sporočila ne razlikuje od islama. Vera prinaša spoznanje, da nisi sam, da je vse minljivo, da na nekatere stvari ne moreš vplivati ... da pa na nekatere stvari lahko vplivaš in to je predvsem tvoje obnašanje in odnos do drugih ljudi, ki naj bi ga v glavnem sestavljali: skromnost, skrbnost, spoštovanje, poštenje in dostojanstvo. Vera mi po drugi strani predstavlja uteho, vir ljubezni in potrpežljivosti. In slednja je, kot vemo, mati vseh modrosti.

 

Zadnja sprememba: sobota, 27 oktober 2012
(13 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 3542-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti