| petek, 19 oktober 2012

Bog je v življenje nekega dekleta poslal fanta, s katerim se je počutila kot v pravljici. A njuna skupna pot se je končala in dekle se sprašuje, če ji ga ni Bog odvzel, da bi ji pokazal svojo vsemogočnost? Fanta je namreč postavila na mesto pred Boga … Bega pa jo tudi vprašanje, zakaj Bog ne odgovarja na njene molitve. Duhovnik spominja, da Bog ne obstaja zato, da bi nas delal srečne z izpolnjevanjem naših želja …

 

Zadnje čase se mi poraja ogromno vprašanj v zvezi z Bogom, na katera nikakor ne najdem odgovorov in me tudi zelo begajo.

Že od nekdaj si Boga predstavljam kot ljubeče bitje, h kateremu se lahko zatečemo po pomoč. Veliko sem molila, da bi dobila fanta, s katerim bi bila srečna, kajti pred tem sem doživela že ogromno ljubezenskih razočaranj. In res, Bog je poslal v moje življenje fanta, s katerim sva začela skupno pot, kot fant in dekle. Bogu sem bila neizmerno hvaležna za dobroto, ki mi jo je izkazal, saj sva bila skupaj zares srečna, vse je bilo kot v pravljici. Po približno enem letu pa mi je fant priznal, da se je zaljubil v drugo. Lahko si predstavljate, kakšna bolečina me je zadela. Od tega je minilo že 2 meseca, a v prsih še vedno čutim žgočo bolečino. V trenutku so se mi zrušile vse sanje, ki sem jih prej gradila eno leto.

Začela sem se spraševati; če me Bog zares tako ljubi, zakaj se potem z mano tako kruto poigrava? Zakaj mi je podaril, tako lepo milost, če mi ga je kasneje nameraval vzeti? Ko molim, imam pogosto občutek, kot da se pogovarjam sama s sabo. Bog ne da od sebe nobenega odgovora.

Priznam, da sem se pregrešila zoper 1. božjo zapoved - Veruj v enega Boga. Svojega fanta sem postavila za svojega boga, postavila sem ga na prvo mesto, pred Boga. Sklepam, da mi je Bog vzel fanta zato, da bi mi pokazal, da je vsemogočen, in naj ne malikujem svojega fanta, ker mi ga lahko vzame kadarkoli želi ter da bi Njega postavila na prvo mesto.

Zakaj je Bog tako ljubosumen?

Svojega fanta sem lahko ljubila, ker je bil ob meni, ker sem ga lahko videla, se pogovarjala z njim, kako pa naj ljubim Boga, če ga vendar nikoli ni ob meni, če se ne morem z njim pogovarjati, ga čutiti, videti, če je nem kot stena in ne odgovarja na moje molitve??

Hvala za odgovor.

 

Živjo!

Zanimivo, kako nas prav boleče izkušnje v življenju spodbudijo, da pomislimo na Boga, se sprašujemo, kaj želi od nas. Ko smo srečni in zadovoljni, pa misel nanj počiva nekje v skritem kotičku naše glave.

Gotovo si že večkrat slišala kakšno besedo o tem, da Bog ne obstaja zato, da bi nas delal srečne z izpolnjevanjem naših želja. Ni Bitje, ki bi z neba vleklo vrvice naših življenjskih usod in pripeljalo na naše prizorišče sedaj tega sedaj onega. Bog je namreč pravi Oče, ki nam ne »servira« lahkih rešitev (to bi bilo razvajanje), temveč nam daje vse potrebno, da svojo življenjsko zgodbo pišemo sami.

Bolje rečeno: nekako tipamo pot svojega življenja, prepoznavamo sopotnike in načine, kako stopati po njej. Navzočnost Boga bi si lahko predstavljali kot sončno svetlobo na tej poti – brez nje bi nič ne imelo prave oblike in lepote, videl ne bi niti koraka pred nosom, še manj pa cilja, h kateremu si prizadevam priti. Njegova navzočnost je nujna, nenadomestljiva in hkrati povsem nevsiljiva. Ni pa Gospod neki »Big brother«, ki bi manipuliral z nami, življenje ni zrežirani resničnostni šov. Našo svobodo Bog jemlje presneto resno.

Vendar evangelij govori, da nam še las ne pade z glave brez volje nebeškega Očeta (prim. Lk 21,18). Kako torej razumeti težke in boleče dogodke, kot je npr. konec neke zaupnosti in prijateljstva, ki se ustvari med fantom in dekletom?

Morda kot priložnost za novo izkušnjo, s pomočjo katere rasteš kot človek. Morda kot molitev hvaležnosti za vse lepe trenutke, ki sta jih skupaj doživela. Morda trenutek, da se umiriš sama v sebi, zajameš nekaj sape in prenehaš samo sebe mučiti z vprašanjem, ali si zadosti »dobra«, da bi te nekdo lahko imel rad. Prav dejstvo, da smo Božji, da je Bog ljubezen in da te ima neskončno rad, ti sporoča, da si več kot zadosti dobra, da te bo nekoč imel na poseben način rad tudi tvoj fant, tvoj mož.

Skozi življenje vodi mnogo poti, po njih stopa mnogo ljudi – molim zate, da bi z vso odprtostjo za presenečenja tudi ti našla svojo pot in svojo družbo!

duhovnik Matej

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(4 glasov)

Komentarji 

 
#1 anže 2012-10-24 21:35 Želim samo povedati, da imam sam identično izkušnjo, kot bi bral svoje misli. Pa vendar mi je Jezus omogočil, da sem dobil po tej izzkušnji duhovno vodstvo patra frančiškana, "izjemna osebnost" iz Brezij, tako, da sem resnično hvaležen.
Dekle, ki je napisalo to pismo želim, da me kontaktira. Rad bi izmenjal mnenja, izkušnje,…
moj email je
Citat
 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 1967-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti