| petek, 19 oktober 2012

Kako pritegniti mlade k raznim dejavnostim ali kako jih prebuditi iz spanja? Duhovnik odgovarja s tremi točkami, predvsem pa spominja na evangeljske besede: »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen.«

 

Zanima me, kako bi lahko pritegnili mlade k srečanjem, k skupnemu delu ... Imamo problem, ker so mladi zelo nezainteresirani za razne dejavnosti (molitve, srečanja, timsko delo ...). Sicer vem, da veliko ne bom mogel narediti, vendar me vseeno zanima:

Kaj lahko naredim da mlade prebudim iz spanja?

Lepo pozdravljeni!

 

Hvala za vprašanje, za katerega moram priznati, da me je malo presenetilo, ker je precej neobičajno za to rubriko, čeprav po drugi strani ni razloga, da ne bi spadalo vanjo. Zavedam se, da se z iskanjem odgovora na to vprašanje spopadamo vsi, ki se ukvarjamo z mladimi. Zaradi tega ta odgovor skriva v sebi verjetno skoraj toliko različnih razsežnosti, kolikor je naših izkušenj s tega področja. Moj odgovor tako odraža predvsem moje izkušnje, kar pomeni, da ga ni za jemati kot suho zlato ali edino zveličavno resnico, temveč da ga je še najbolje primerjati z vašimi lastnimi izkušnjami in pretehtati njegovo dejansko vrednost. Če najdete v njem kaj uporabnega, kar se sklada tudi z vašo izkušnjo in se vam zdi smiselno uporabiti, naj vam dobro služi, če pa, nasprotno, vaša izkušnja kaže v popolnoma drugo smer, odgovor mirne duše pozabite.

V upanju, da je s tem uvodom okvir mojega odgovarjanja jasen, bom skušal odgovoriti v treh točkah.

V prvi vrsti se mi zdi pomembno otresti se tistih kriterijev ovrednotenja dela z mladimi, ki upoštevajo le število udeležencev. Ti kriteriji namreč ne upoštevajo niti osebne vrednosti vsakega od udeležencev niti kakovosti tega, kar je bilo narejeno. Nemalokrat se namreč izkaže, da je bila določena izkušnja, ki so jo mladi doživeli in jih je močno zaznamovala, mogoča le zato, ker se je zgodila v majhni skupini. S tem ne želim v ničemer dajati v nič izkušenj, kot sta recimo Stična mladih v slovenskem ali Svetovni dan mladih v mednarodnem okviru. Hočem reči le, da je potrebno začeti z majhnim in ne popustiti skušnjavi, da se »ne splača«, če ni toliko in toliko udeležencev. Velika množica sama na sebi ne more ponuditi globoke osebne izkušnje in nikakor ni zagotovilo zanjo.

To razmišljanje pripelje k drugem delu odgovora. Kako naj gledam na tiste mlade, ki se kljub vsemu odzovejo na ponudbo, in kaj jim (lahko) ponudim? Če vzamemo za primer Jezusa, ki se znajde pred izzivom oznanjevanja blagovesti, hitro opazimo, da se ni ukvarjal s številom ljudi: niti tistih, ki jih bo ozdravil, niti tistih, ki so se mu želeli pridružiti. Vse, kar ga žene, je izpolniti Očetovo voljo s tem, da oznanja in ozdravlja. Izbira dvanajsterih nakazuje, da je Jezusu jasno, da se z velikimi množicami ne da delati enako, kot se da delati v manjši skupini. Če bo temu omejenemu številu učencev uspel posredovati izkušnjo Očetove bližine, potem se ni za bati, da bi ta izkušnja ne spremenila življenja učencev in se tako preko njih jasno in močno dotaknila tudi življenja vseh, s katerimi bodo stopili v stik. Bolj kot želja, da »bi imeli zopet polne cerkve mladih«, se mi zdi pomembno vprašanje, kako svojo vero živimo tisti, ki smo v Cerkvi. Popolnoma sem namreč prepričan, da je polnost življenja, ki izžareva iz nekoga, ki je v svojem delu in življenju našel smisel in središče, nikogar ne pusti ravnodušnega. To je po mojem mnenju edini način, ki bo v resnici pritegnil vse, ki iščejo to isto polnost življenja, ki je življenje v Bogu. Vsak drug način, s katerim bi skušali »napolniti« cerkve, se mi zdi bolj napačna propaganda ali celo manipulacija. Le-ta v končni fazi pusti ravnodušne vse, ki v resnici iščejo, privabi pa vse tiste, ki bi bili verjetno srečnejši kje drugje, ker so v cerkev prišli z napačnimi predstavami in pričakovanji. S tem hočem reči, da se mi zdi pomembno po eni strani v skupini poskrbeti za vzdušje in za jasno ter solidno osnovo, kjer imata molitev in krščanski nauk svoje jasno mesto. Po drugi strani pa je biti pozoren na posameznika in njegovo zgodovino, upoštevati njegove talente in omejitve, predvsem pa poslušati, kaj ga zanima in kaj išče. Menim, da ga moramo pri tem iskanju spremljati bolj kot pa mu ponujati že vnaprej izdelane odgovore, v katerih se ne more prepoznati.

Tretji element, ki se mi zdi pomemben, predstavlja zavedanje in zaupanje, da pri delu z mladimi v Cerkvi v končni fazi ni vse odvisno samo od nas, od človeškega znanja in napora, ampak da je Bog prvi, ki je že na delu. Izziv za mladinskega delavca se tako skriva v posvečanju pozornosti na to, kje in kako Bog že deluje, ter se temu delu pridružiti in ga po svojih močeh podpreti.

Trdno sem prepričan, da je pravo vprašanje, ki si ga moramo zastavljati, povezano v prvi vrsti z načinom življenja tistih, ki se imamo za kristjane. »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen« (Jn 13,35).

Veliko potrpežljivosti in zadovoljstva pri delu, ki naj ga Gospod obilno blagoslavlja!

p. Primož Jakop

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(2 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 1670-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti