| petek, 19 oktober 2012

Domotožje je čustvo. In čustva se moramo kot odrasle osebe naučiti obvladovati in presegati.

 

Pozdravljeni,

stara sem 22 let in me že od otroštva spremlja močno domotožje. Že kot otroka sta me starša kdaj pa kdaj poslala na večdnevne počitnice h sorodnikom, smučarski tečaj, itd. Že po nekaj dneh sta me mogla priti iskat, saj nisem zdržala brez njiju, kar sem pokazala z jokom.

To se še vedno ni spremenilo. Že dve leti študiram v Ljubljani in se še vedno nisem sprijaznila z dejstvom, da moram vsako nedeljo nazaj v Ljubljano. V srcu me tako močno stiska, da si želim obrniti avto in vrniti nazaj domov. Včasih se tudi zjokam zaradi tega. Ponedeljki in torki so najhujši, saj se teden šele dobro začne in vem, da ne bom še tako hmalu odšla domov.

Čeprav imam v Ljubljani fanta, sestro in prijatelje, se počutim osamljeno, prazno. Doma me obdajajo čisto nasprotni občutki (toplina, sprejetost, varnost). Letos mi je tudi hudo, ker je šla sestra na izmenjavo v drugo državo in se ne bova nič videli. V Ljubljani se ukvarjam z raznimi dejavnostmi (šport, itd.), se družim s prijatelji, fantom, ampak jaz sem še vedno najrajši doma. Pogrešam pa vse, od domačega kraja, hiše, pa do kužija, muce.

Drugo leto si želim na izmenjavo. Vendar me je strah, da bom po enem tednu že želela domov.

Zanima me, če ta navezanost z leti mine? Je mogoče problem v tem, da živim v študentskem domu in bi morala živeti s kom od prijateljev, fantom ali sestro? Mogoče tudi to, da imava z mami (oče je žal že pokojni) tako čudovit odnos in se zato rada vračam domov?

Aija

 

Pozdravljena Aija!

Ja, drži, doma je vedno najlepše, mislim, da ni človeka, ki temu ne bi pritrdil. Pa vendar je prvi smisel domačega ognjišča v tem, da te kar najbolje pripravi na samostojno pot v življenju. Marsičesa morajo starši otroke naučiti, da se bodo kar najbolje znašli v tem negotovem svetu, polnem sprememb.

Nikjer se ne boš v življenju počutila tako, kot si se doma, tudi temu ti bodo vsi pritrdili. A vendar prihaja čas, ko se boš sama začela učiti graditi svoj lasten dom, kamor bo tvoja toplina srca vdihnila neizbrisen pečat tebi in tvojim potomcem. Pred teboj je čudovita in zahtevna pot, na katero si se vse do sedaj pripravljala, sedaj pa se približuje čas, da jo uresničiš.

Domotožje je čustvo, ki ga občuti vsak človek, ponavadi takrat, ko odhaja od doma nekam daleč ali pa za dlje časa. Skratka, to še ni nič posebnega, drugo pa je, kako se na to čustvo odzovemo. Če smo starejši, kamor spadaš tudi sama, potem se moramo naučiti čustva tudi obvladovati, presegati. Nisem rekla zanikati, temveč se ga zavedati, ga ozavestiti, potem pa ga izpustiti tako, kot je čustvo prišlo, saj se moraš učiti domačnost doma ustvariti v odnosih, ki jih živiš in v kraju, kjer trenutno si. Občutek topline, sprejetosti in varnosti ti mora nuditi tudi tvoj fant in tvoji prijatelji, sicer si tega imena ne zaslužijo. Išči osebe, dogodke, trenutke, ko to troje občutiš, čeprav v veliko manjši meri, kot to doživljaš doma. Tako bo vsak dan zate poseben izziv in bo ponedeljek ravno tako zanimiv kot petek. Vztrajaj v tem in prepričana sem, da se boš tudi preko tedna počutila bolje, hkrati pa bodo tudi vikendi dobivali drugačno dimenzijo.

Uresniči svojo željo po izmenjavi, do takrat imaš eno leto časa, da svoje čustvo, ki te je precej omrežilo, ker ga sama nenehno neguješ, obvladaš do te mere, da ti ne bo delalo težav. Tako boš čez eno leto imela nekakšen izpit iz obvladovanja domotožja. In če boš dobro vsakodnevno uresničevala zapisano v prejšnjem odstavku, ne boš imela v tujini nobenih težav, to ti zagotavljam.

Otroci doživljajo najrazličnejša čustva, nekatera obvladujejo, drugih ne zmorejo. Enim dajo premočan pomen, druge zanemarjajo. V dobi mladostništva začno mladi naenkrat doživljati dosti širšo paleto čustev in tudi veliko širšega razpona moči. Zato so mnogi mladi tako občutljivi, hitro planejo v jok, se hitro razjezijo, se smejijo tudi kar tako, saj naenkrat tolikim čustvom niso kos. In takrat nastopi čas, ko se morajo naučiti svoja čustva obvladovati, jih pokazati takrat, ko je to primerno, na sprejemljiv način. Ravno do mlajše odraslosti, recimo do 30. leta je čas, ko naj bi ta proces obvladovanja čustev v glavnem zaključili, saj jih čakajo novi izzivi v smislu prve službe, začetka partnerskega in družinskega življenja, osamosvajanja od staršev, selitev itd. Seveda se ta proces v resnici nikoli v življenju ne ustavi, temveč se osebnostna rast nadaljuje vse dokler smo živi.

Zato glavo pokonci, uživaj v okolju, v katerem si, s krasnim fantom, prijatelji, bodi vesela, da si dobila ugodno bivanje v študentskem domu in ta čas kar najbolje izkoristi. Kolikor časa ti bo ostalo poleg študija, ga med tednom izkoristi za svojega fanta in prijatelje.

Mama pa bo vedno ostala tvoja mama. Očitno je krasna mama, s katero imata krasen odnos. Mnogi ti lahko tak krasen odnos zavidajo. In ta odnos bo ključen tudi pri tvoji družini, ki si jo boš čez čas ustvarila. Želim ti, da bi tudi ti znala svojim otrokom dati tako čudovit odnos, kot ga je tvoja mama dala tebi. A vedi, da se bo sedaj, ko si na pragu samostojne življenjske poti, nekoč edini pomembni odnos med teboj in mamo, moral umakniti odnosu med teboj in fantom, partnerjem. Na drugačen način bo mama tiho in nevsiljivo čakala na srečanja s svojimi vnuki in ti bo spet lahko v veliko razbremenitev predvsem prva leta, ko se boš še učila materinske vloge.

Pred teboj je čudovita pot, ki se jo veseli. Zmogla jo boš, saj je zapisana v tvoje srce, ki bo srečno, ko boš naredila najmanjši korak naprej. In vedi, da bo tvojega napredka vesela tudi tvoja mama. Razveseli jo, sama pa kar najbolje izkoristi vsak trenutek, vsak izziv, ki je tvoja nova priložnost za to, da storiš korak naprej.

Vse dobro, Andreja Jereb

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(2 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 3356-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti