Benjamin F. | petek, 19 oktober 2012

11. oktobra smo kristjani pričeli z letom vere, ki mu je papež Benedikt XVI. z apostolskim pismom začrtal okvire že leto prej. V pismu nas vabi k razmišljanju o veri kot temeljni identitetni prvini kristjana. Slednja mu omogoča in tudi predpostavlja, da dejavno sodeluje pri prenašanju evangeljskega sporočila. Ob tem se mi zdi smiselno, da na začetku malo razmislimo o tem, kaj vera sploh je. Zato je nastal tudi ta krajši članek o temeljnih pojmih v naslovu; nekateri ljudje namreč stvari mešajo z enačenjem.

Religija

ImageReligija je beseda, ki jo mnogokrat srečamo v javnih razpravah ali v znanstvenih prispevkih. V znanosti beseda pomeni nek urejen sistem prepričanj, verovanj, z ustreznim pripadajočim obredjem in politiko. V slovarju SSKJ pa se, enako kot včasih v javnosti, zadevo enači kar z vero:  relígija  -e ž (í) 1. zavest o obstoju boga, nadnaravnih sil; vera, verovanje (SSKJ). Kljub temu da je vera temelj vsake religije, se takšno tolmačenje zdi neustrezno. To bom poskušal pokazati na primeru evangelijev.

Osebna vera

Vera se v evangelijih pogosto pojavi, skoraj vedno v povezavi z osebo, ki jo izvaja. V Lukovem evangeliju je vedno položena v usta Jezusa, ko govori o »tvoji veri« ali o »naši veri«. Vera je tista, ki vernika reši in na njega kliče blagoslov. Vera je tista, ki se lahko šibi ali utrdi, lahko se jo tudi podpira. Vera je vedno dejanje ali raje odnos posameznika, v navezavi na subjekt ali objekt. V latinščini (fides) in grščini (πίστη) beseda vera pomeni tudi zaupanje, kar še bolj krepi to intimno odnosnost med verujočim in tistim, ki se nam zdi vere-dostojen, torej verodostojen.

Vero spoznavamo

Kljub temu pa vera ni nekaj, kar bi lahko sami od sebe ustvarili. V svetu smo ljudje neprestano podvrženi izobraževanju lastne osebe, kar vedno poteka prek učenja, spoznavanja običajev in tradicij, ki nam jih predniki posredujejo preko bližnjih. Tradicija je torej zagotovilo in vir, ki nam prinaša sporočila, največkrat prek skupnosti ljudi, ki jih druži podobna izkušnja.

Od osebe do skupnosti

ἐκκλησία je grška beseda za zborovanja atenske demokracije. Beseda se je nato prenesla v latinščino (Ecclesia), pri nas pa jo prevajamo kot Cerkev. Katoliška Cerkev je torej že od svojih začetkov, primarno skupnost. Skupnost učencev, ki hodijo za Kristusom tako, da po delovanju Svetega duha oznanjajo evangelij, torej veselo novico, sporočilo.   

Milost vere

ImageKljub temu pa sam prenos sporočila na razumski ravni ni dovolj. Benedikt XVI. v apostolskem pismu Porta Fidei piše: »Sveti Luka uči, da poznavanje vsebin vere ni dovolj, če potem srca, ki je pravo človekovo svetišče, ne odpre milost, ki omogoča, da se zazremo v globino in razumemo, da je to, kar je bilo oznanjeno, Božja Beseda (Porta Fidei) «. Šele tedaj v polnosti verujemo. Naslednji korak pa je ta, o katerem govori že Pavel v Rim 10, 10: »S srcem namreč verujemo, in tako smo deležni pravičnosti, z usti pa izpovedujemo vero, in tako smo deležni odrešenja.« »Izpovedati z usti pa pomeni, da vera vključuje tudi pričevanje in javno nalogo (Porta Fidei).« Kar namreč verujemo vedno pričujemo navzven, bodisi hote ali nehote. Vera – zaupanje, je namreč podlaga vsakega delovanja.

Ob začetku leta vere torej najprej premislimo, komu verujemo (ali celo čemu!) in šele nato zakaj temu in ne onemu. Naj bo ta članek plodovit pripomoček pri teh razmišljanjih, ki nas morda pripeljejo do novih od-ločitev.

 

Zadnja sprememba: petek, 19 oktober 2012
(8 glasov)

Komentarji 

 
#1 Mija 2012-10-19 22:34 Super članek. Citat
 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 3960-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti