Zvone Kokalj | sobota, 08 september 2012

Pismo Zvonka Kokalja, Slovenca, ki dolga leta živi v tujini, je nastalo kot odgovor na članek narodnega ravnatelja za Slovence po svetu msgr. dr. Petra Štumpfa "Kardinal Rode, simbol Cerkve, ki straši" in kot pogled na dogajanje v Cerkvi na slovenskem.

 

 

Vsak človek, tudi najsiromašnejši, ima v hiši svojega življenja posebno kamrico, za katero nosi ključ zmerom s seboj in ga ne posodi nikomur. Gostu odpre gosposko izbo, prijatelju klet, popotniku svisli; te kamrice pa še bratu ne. Tudi sam prestopi njen prag le ob največjih praznikih, ob urah usodnega spoznanja, najvišjega veselja, najgloblje žalosti in v predsmrtnem strahu. Vanjo spravi, kar je kdaj od srca ljubil. 

(Ivan Cankar)  

 

Spoštovani gospod škof,   

sem eden od tistih, ki sestavljamo več kot petino slovenskega naroda, a nas od domovine ločijo velike razdalje, gorovja in mnoge celo oceani. Tisti, ki nikoli niso občutili grenkobe tujega kruha, najbrž nikoli ne bodo razumeli, kako je, ko človek vse, kar mu je drago, nosi v tisti skriti kamrici svojega srca... To je dobesedno vse, kar smo doživeli v svoji mladosti, to so naši stari starši, matere in očetje, vse, kar so nam pripovedovali in kar smo doživljali, bratje in sestre, to so tiste stezice, ki jih že zdavnaj ni več, to so tudi grobovi vseh tistih, ki smo jih imeli radi... Zato nam ni vseeno, kaj se dogaja s tisto "mojo deželo", ki nam je še vedno domovina in za katero smo si pred dobrima dvema desetletjema prizadevali, da je postala država in žal tudi s Cerkvijo, v kateri smo bili nekoč doma.  

Prebral sem vaše pismo "Kardinal Rode, simbol Cerkve, ki straši" na spletni strani vaše škofije. Pravzaprav sem vaše pismo ali pismo katerega od vaših sobratov pričakoval že dolgo prej. Najpozneje po tistem, ko se je na vas in na druge slovenske škofe v pretresljivem pismu obrnil upokojeni ljubljanski nadškof Alojz Uran, ki je bil, kot piše, po krivici izgnan iz domovine. Najpozneje pravim zato, ker se problemi v slovenski Cerkvi niso začeli šele z odmevnima zgodbama o nadškofu in kardinalu. Ne bi rad ponavljal zgodb o neprijetnih škandalih. O njih so se bolj ali manj na široko razpisali mediji, ki pa, kolikor sem zasledil, niso kdo ve kako napadali, ampak poročali o dejstvih. In številkah. Odkar obstaja internet, smo dogajanju lahko sledili tudi Slovenci po svetu. Preprosto nismo mogli verjeti, kakšne filme vrtijo na T2, ki je bil v cerkvenih rokah. Ne morem si predstavljati, kaj bi bilo, ko bi se kaj podobnega zgodilo v Nemčiji. Razvpiti BILD preprosto ne bi imel na zalogi dovolj velikih črk za naslovnice... In potem finančne malverzacije v Mariboru. O njih in njihovi za navadne smrtnike nepredstavljivi razsežnosti so poročali tudi svetovni mediji. Večini od njih ni mogoče očitati, da so postavljali Cerkev na sramotilni steber. Vrhunec sta bila letošnja pomlad in poletje. Ob izgonu nadškofa Urana so slovenski katoliški mediji vztrajno molčali. Izjema so bili tisti zamejski, ki so poročali sicer zmerno, a kritično. "Modro" je molčal tudi vrh slovenske katoliške Cerkve. Škofje niste "nič slišali, nič videli, nič vedeli..., še najmanj kaj rekli"... Tiskovni predstavnik SŠK je potem nekega večera na nacionalni TV potrdil, da gre za govorice o "domnevnem očetovstvu" nadškofa Urana, ki naj bi se po "prijaznem namigu" od "zgoraj" umaknil, da se zadeve pomirijo. Nadškofu Uranu je bilo naloženo, da se ne sme pojavljati v javnosti. Zanikanje očetovstva mu je bilo nekako "spotoma" dovoljeno samo v skupni pisni izjavi v družbi nadškofa Stresa. Ostal je popljuvan, ponižan, po krivici in brez možnosti, da bi se branil, brez dokazov, brez pisne in obrazložene sodbe kaznovan, izgnan iz domovine in pozabljen od sobratov!  

Nič čudnega, če se je ob tem "zgodil narod". Če primerjam situacijo v drugih državah, se je "zgodil" zelo blago. Mnogi so se ustrašili, ko jim je grozil mogočni nuncij. Mnogi so se bali izreči ali napisati kakšno kritično besedo. Vsak še tako šepetajoč kritičen glas, izražen ob istočasnem pozivu k molitvi, ki je prihajal s strani tistih, ki smo podprli preganjanega nadškofa, je bil označen kot delovanje proti veri in Cerkvi. In pomemben predstavnik katoliških medijev je zapisal celo, da tisti, ki s(m)o povezani s Podporo Alojzu Uranu, "ponovno pribijajo Kristusa na križ"... To pa je skoraj na las podobno metodam, ki jih poznamo iz sistemov in "režimov", ki so k sreči že preteklost. Bolelo je. A ko človek doživi udarec po krivici, ko ima čisto vest in ko govori brez fige v žepu, je bolečina manjša. In mine.  

Nekaj tednov potem je DELO objavilo zgodbo o Petru S., ki išče "izgubljenega očeta". Kronološko so bili nanizani določeni podatki, ki bi lahko nakazovali na določene domneve. Pa tudi trditev Petrove mame, da kardinal NI Petrov oče. Ob zadevi se je zelo hitro oglasil g. nadškof Stres, z izrecnim poudarkom, da govori v imenu vseh slovenskih škofov, se je zavzel za kardinalovo dobro ime. Tedaj sem ga načeloma podprl, ker se je zavzel za sobrata, a obenem vprašal, zakaj do podobne reakcije ni prišlo že tedaj, ko je bil po krivici obsojen in kaznovan njegov sobrat Uran...   

Že od mladih let nisem nekdo, ki bi slepo verjel medijem. Večino svojega življenja sem prebil v svetu, v katerem mediji ne prikazujejo življenja črno - belo (in pri tem ne mislim na tehniko). In že od davnega trenutka, ko me je oče prvič po krivici udaril, nisem molčal. Odraščal sem v svetu, v katerem sta se ves čas prepletala simbola križa in rdeče zvezde. Pod obema simboloma in menda tudi "v imenu" obeh sem doživljal marsikaj. Ker sem nagnjen k temu, da ne držim jezika za zobmi, sem doživljal udarce, ki pa so čedalje manj boleli in pritiske, pod katerimi nikoli nisem klonil. Ko danes, na predvečer svojega bivanja na zemlji, gledam nazaj, se mi zdi, kot da sem živel devet življenj. Kljub temu, da sem temu primerno tudi velik grešnik - mea maxima culpa!!! - sem ohranil vero in prepričanje. Najbolj pomembno se mi zdi, da bi večino svojih pomembnejših odločitev, ko bi bil pred njih postavljen danes, ponovil. To velja tudi za odločitev, da se po svojih skromnih močeh zavzamem za trpečega, ponižanega, izgnanega nadkofa Urana!   

Vaše trditve, da mediji s poročanjem napadajo Cerkev, preprosto ne morem razumeti. Kdo pa je Cerkev? Po 2. vatikanskem koncilu to niso (več) le njeni voditelji. Cerkev so tudi - čedalje večje - množice vernikov, ki se zgrinjajo v premajhnih Marijinih svetiščih ob praznikih. Cerkev so tudi ljudje, ki jih je njeno vodstvo razočaralo, mnoge tudi opeharilo, a kljub temu niso izgubili vere in vsaj včasih, tiho in zase molijo, da bi se - kot nekoč, v "svinčenih časih", v krajevni in svetovni Cerkvi počutili doma. Danes mnogi tega ne morejo več. Cerkev kot zadnja "trdnjava" resnice, pravice, morale in etike se duši v lastnih škandalih in ječi pod težo križa. Vendar so tisti, ki razglašajo, da so ji križ naložili mediji in novinarji, hudo daleč od resnice.  

Bolj kot padajoča naklada medijev bi morala odgovorne v Cerkvi - in ko pravim odgovorne, pri tem ne mislim samo na škofe in duhovnike - skrbeti situcija v Cerkvi sami. Raziskati bi morali vzroke krize, temeljito analizirati stanje, ki je vse prej kot rožnato ter s skupnimi močmi poiskati poti in rešitve. Pri tem je bil na primer zelo dejavno pripravljen priskočiti pater Bogdan Knavs, a je bil odrinjen. Ko si krčevito prizadevamo odstraniti iver iz bratovega očesa, ne bi smeli prezreti bruna v lastnem.   

Dokler bodo dobivali udarce po glavah tisti, ki prinašajo slabe novice, krivci pa se bodo - podobno kot tisti, ki so nam izropali državo in njeno premoženje in oni, ki so jim to omogočili - mirno sprehajali po deželi in si prepevali "Kaj nam pa morejo," nima priložnosti za (od)rešitev ne Slovenija, ne njena Cerkev! Že zdavnaj bi morali biti plat zvona! Veliko hitreje kot naklada medijev upada število vernikov, ki redno obiskujejo nedeljske maše. Če jih je v Marijinih svetiščih več, to kaže samo na izjemno topel odnos našega naroda do Matere Božje in na njegovo vero, da samo ona še lahko izprosi in pri svojem Sinu in doseže čudež: da se naš narod končno zbudi in si opere utrujeni obraz, okrvavljeno srce in ranjeno dušo v rosi velikonočnega jutra...   

Slovenci, ki živimo po svetu, skoraj ne prepoznamo več tople, prijazne dežele, iz katere smo pred davnimi desetletji odšli v hladno tujino. Žal nam je postala skoraj popolnoma neprepoznavna tudi slovenska Cerkev, v kateri smo v časih svoje mladosti, ki niso bili vedno lahki, našli toplino, zavetje in dom.   

Delček te domovine in te Cerkve nam je pogosto, ko je rad prihajal med nas, prinašal tudi nadškof Alojz Uran. Njegovi obiski so bili za slovenske zdomce in izseljence vedno velik praznik. Ko je bil z nami, je ne samo pri mašah, ampak tudi na veselem druženju po njih pokazal, da živi in se razdaja Zanj, ki je Ljubezen. Ki je Pot, Resnica in Življenje. Znal nam je prisluhniti, nas razumeti. Bog mu je dal dar, da je znal čutitti z nami. Zapel je z nami domače, slovenske pesmi, bil je eden od nas in v njegovi družbi smo za nekaj kratkih, nepozabnih ur doživljali domovino. Tisto pravo, toplo, domačo, ki nam je ostala v "skrivni kamrici srca"... Zato si predstavljam, kako iskreno se njegovega - čeprav neprostovoljnega, izsiljenega - prihoda veselijo naši bratje in sestre v Trstu. Pravzaprav smo jim, če sem iskren in čeprav to ni krščansko, kar precej nevoščljivi... Izgubljeni Trst bo postal spet NAŠ...   

Skupaj z ljudmi, ki živijo v domovini in nikoli niso občutili domotožja, ki tudi po desetletjih boli, občutijo pa v teh časih razpad vseh človeških, moralnih in etičnih vrednot - žal v veliki meri tudi v Cerkvi - si želimo, da bi Slovenija kmalu doživela lepše čase. Tudi mi smo po svojih močeh prispevali svoj kamenček v mozaiku njene samostojnosti in neodvisnosti, zato si želimo, da nam ne bi postala neprijazna mačeha... Slovenski Cerkvi pa želimo, da se kot On, ki je trikrat padel pod težo križa, ki ga je nosil za nas vse, pobere in vstane očiščena vseh navlak, ki ne spadajo vanjo, prenovljena, prezračena... in sposobna vsaj zašepetati "hvala" tistim, ki so k temu prispevali. Tudi poštenim, kritičnim novinarjem. Morda celo prav njim!  

 

Prijazen pozdrav  

Zvone Kokalj

 

Zadnja sprememba: sobota, 08 september 2012
(13 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 2928-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti