Alison K. | nedelja, 26 avgust 2012

»Življenje Afričanov je sedenje v čakalnici.«

Image
Foto: Katja Bidovec
Ura je nepomemben predmet, besedna zveza »mudi se mi« ne obstaja. Današnji dan je podoben včerajšnjemu in prav tako tistemu ponedeljku pred dvema letoma. Življenski tempo Evropejca se tukaj razpolovi. Človek tako zna opaziti lepoto rdeče vijugaste prašne poti in minute nameni soncu, ki tone za puste savane. V uho pozorno lovi krike otrok, ki se podijo za žogo. Preden se potopi v spanec, prisluhne čričkom in petju nočnih ptic. A Evropejec sredi Afrike je še vedno Evropejec, zato kaj kmalu začne pogrešati vse tisto, česar je navajen. Namesto kokoši v rižu si potiho zaželi goveje juhe ali solate s tuno. Preden pritisne na stikalo, ga vedno prešine vprašanje, ali bo luč sploh zasvetila. Ko zvečer leže v premehko posteljo, se spomni na reklamo za vzmetnico. 

V Afriki ni nič samoumevno. Prisiljen si zaživeti drugače.

Lahko si eden tistih, ki si upa iti v drugačen svet ... Tako se privajaš, preizkušaš, se vadiš v potrpežljivosti, razmišljaš, se pritožuješ, tarnaš, se učiš, občuduješ, živiš! Lahko pa ostaneš eden izmed sedečih v evropski čakalnici ...

Image
Foto: Katja Bidovec
Trenutno se tri mlade zdravnice, študent medicine, dva študenta zdravstvene fakultete in mlada fotografinja nahajamo sredi črne celine, v Keniji. Tukaj smo na prostovoljnem delu, kjer prebivalcem Majiwe nudimo zdravstveno oskrbo. Vsako jutro skupaj s prevajalci odpremo vrata male klinike, pred katero že čakajo pacienti. Preden sprejmemo prve obolele, se razporedimo po ambulantah. Od treh ambulant navadno obratujeta dve. Na prvih vratih piše Pediatrija, na drugih Rama rama, kar pomeni »boli,boli«, tretjo ambulanto pa odpremo samo v nujnih primerih ...

Pred kliniko je prostor za paciente, ki hodijo na preveze ran. V naši kliniki imamo še čakalnico, ki se nadaljuje v sprejemni prostor, dve majhni lekarni in laboratorij. V njem za mikroskopom sedi William, ki je tukaj zaposlen in opravlja teste za malarijo, tifus, parazite, urinske teste, hitre teste za HIV in nosečnost.

Image
Foto: Katja Bidovec
Medtem ko se zdi življenje Afričanov enolično, so naši dnevi pravo nasprotje. Predvsem nam jih obarvajo kakšni zanimivi primeri pacientov. V vseh naših letih študija jih namreč nismo videli toliko, kot smo jih tukaj v enem mesecu, vsaj v živo ne. Tako se čudimo dečku, ki že pet mesecev brez težav skače okrog z odprtim zlomom noge ali pa starejšemu gospodu z večletno nezaceljeno opeklino ... Žalostne zgodbe pripovedujejo o podhranjenih sirotah, posiljeni noseči mladi punci, o družinah, ki še niso dojele, da malarijo preprečijo viseče mreže nad posteljo in tako vsake tri tedne prinašajo na pregled svoje ponovno vročične malčke ... Prihajajo tudi pacienti, ki od nas želijo samo denar. Tako se nam včasih zazdi, da smo samo le še dodatni problem Afrike ... Dan pa nam polepšajo hvaležni obrazi, ozdravljen tifus, počasno, a očitno celjenje rane ...

Vsak dan nas spremlja misel zapisana na tukajšnji osnovni šoli: »You only live once, and if you do it right, once is enough.«

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(8 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 2041-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti