Hej hej, dan je spet na okrog! J Je kdo od vas danes delal kaj bolj pametnega kot pa jaz? Jaz sem namreč spet bila pol dneva v šoli, ostalo polovico pa sem zapravila za učenje. Zunaj tako lepo sije sonce...

... jaz pa čepim tukaj notri in ne vem kam bi se dala. Počutim se totalno osamljeno. Kje so vsi? Kje je kdo, s katerim bi se lahko pogovarjala, se mu zjokala na rami…?! Kje je?!? Ni ga. L Toda zakaj ga ni?! Se tudi ti kdaj počutiš tako osamljenega? Kot da te nihče na tem svetu ne mara. Ampak zagotovo je na svetu vsaj ena oseba, ki te ima rada. Toda kje je ta oseba? Zakaj je ni tu, ko jo potrebujem? Bog, zakaj se počutim tako osamljeno? Kam si vsi zbežali? Sem kaj narobe storila? Oče, povej mi, kaj sem storila narobe. ……. Vse to se mi danes prepleta po moji glavi. Hej, ampak nekaj sem se spomnila. Kaj ni Jezus tudi moj prijatelj? Ja, je, in to najboljši prijatelj! J Hm… počutim se osamljeno? Kaj pa Jezus? Res je moj prijatelj, toda ali se dovolj pogosto spomnim nanj? Se nanj spomnim samo takrat, ko kaj zaškriplje, ko nam teče voda v grlo, ali se nanj spomnim še ob kakšni drugi priložnosti? Ponavadi se spomnimo nanj še takrat, ko je bila katera od naših prošenj uslišana, kdaj drugič se pa že redko zgodi. Ampak noben pa ne pomisli, da je Jezus morda tudi osamljen, če se ne spomnimo nanj. Človek, se zavedaš, da je Jezus žalosten, ko ga puščamo samega? Božji Sin je žalosten, On, ki nas je tako ljubil, da je za nas daroval svoje življenje. Sestra, brat, za to, da je žrtvoval svoje življenje za nas, bi mu morala biti neskončno hvaležni! Pa ne samo za to. Hvaležni bi mu morali biti za vsako sekundo našega življenja, za starše, brate, sestre, prijatelje, za sonce, luno, za prelepo zvezdnato nebo, cvetoče travnike, živali, vodo, za žitna polja, ki nam dajejo vsakdanji kruh… Pa smo mu hvaležni za to? V današnjem času se kopamo v dobrinah in to se nam zdi čisto samoumevno, da jih imamo. Ne znamo več reči besede hvala za čisto preprosto stvar, ki jo dobimo. Vsega imamo v izobilju. Toda ni povsem svetu tako. Ni treba iti daleč, pa že najdemo reveža na cesti. Kaj šele če se odpravimo v Afriko, južno Ameriko… Človek, pomisli na tiste male otročičke, ki jih je sama kost in pa tanka koža. V spomin si prikliči tiste njihove velike, proseče oči, ki rotijo sočloveka za košček kruha. To so ljudje, ki še znajo biti hvaležni, neskončno hvaležni za čisto preproste, majhne stvari. Dajmo, naredimo kaj za njih. Darujmo sredstva misijonarjem. Mogoče se pa ne bomo počutili več tako osamljene, saj bomo vedeli, da smo pomagali človeku, ki je moj brat, sestra po Jezusu Kristusu. Pa tudi sam Jezus bo vesel, če bomo storili kaj takšnega, saj je sam rekel naslednje besede: »Resnično, povem vam: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.« (Mt 25,40)

Brat, sestra, dajmo se večkrat spomniti na Jezusa in mu biti hvaležni za vsako majhno stvarco, saj je ne bi dobili, če to ne bi bilo v Njegovem načrtu. V Njegovih rokah so naša življenja! Prepustimo se mu, naj nas On nosi na svojih dlaneh! J Aja, pa še to. Če se počutiš osamljenega… ne čakaj, da bo drugi poklical tebe, prišel h tebi… Mogoče je tudi on osamljen in čaka ravno na tebe. Daj, vstani, pojdi h njemu in skupaj preživita lepe trenutke! J