M. L. | sreda, 22 avgust 2012

Niso sirote, zapuščenčki so …

Ne bom vas zapustil, sirot, prišel bom k vam. (Jn 14, 18)

Vidim deklice, vse imajo kratke lase, iz noska jim teče in nemirno se zibajo v lesenih stolčkih z mizicami. Rokice so privezane na mizo, nogice na stol. Komaj se premikajo. Prinesejo jim stekleničke. Nekatere deklice žejno pijejo, drugim pade steklenička na tla. Sploh ne jočejo. Nekatere sploh ne pijejo. Kot da ne pričakujejo ničesar več … Da, gledam dokumentarni film o kitajskih sirotah.

ImagePotem iščem. Vidim fotografije in videe na internetu. Zdi se, da situacija le ni povsod tako zelo slaba, kot sem mislila. V sirotišnicah, ki so bile prikazane v dokumentarcu, so bile vse deklice stare do 2 let. Le zakaj, so se spraševali? Ker jih večina umre še preden dopolni 2 leti. Ta ljubka bitjeca prinesejo v sirotišnice policisti, cestni delavci ali prijazne gospe. Stara so le nekaj dni in večina od njih jih je ob prihodu zdravih. Le peščica pa jih zdravih ostane: zaradi slabe higiene se virusi neverjetno hitro širijo in pogosto umre cela soba dojenčic v enem tednu, zaradi slabe hrane ali lakote nekatere deklice umrejo zaradi podhranjenosti. Tretji, morda najbolj krut, razlog pa je prezrtost. Ker se z otroki nihče ne ukvarja, ker jim nihče ne posveča skrbi, ker niso ljubljeni … se ne razvijajo pravilno in tako malčki sploh ne hodijo, slabo govorijo in tudi njihovi možgani se ne razvijajo pravilno. Tisti, ki preživijo, imajo motnje v duševnem razvoju. Zakaj? Ker jih nihče ne mara.

Deklice so se večinoma rodile v družinah - njihovi starši živijo, a že imajo enega otroka ali pa bi raje imeli dečka. Niso sirote, zapuščene so. Zgodi se, da te deklice sploh nimajo imena. Zgodi se, da deklica umre, ne da bi kdorkoli vedel, da je bila bolna. Zgodi se, da deklico pokopljejo, ne da bi kdorkoli bil žalosten.

»Njihove velike oči,« berem na spletu razmišljanje neke obiskovalke kitajskih sirotišnic (Anne F. Thurston), »moledujejo za nekaj človeške toplote in naklonjenosti. Druge so že odmaknjene, ne komunicirajo. Njihove stekleničke ležijo nedotaknjene, kot da so dojenčice prešibke, ravnodušne ali še vedno premajhne, da bi se lahko potrudile. Ko je čas hranjenja mimo, stekleničke poberejo. Tudi tiste nedotaknjene.«

Zakaj tako? Kriva je politika enega otroka, pravijo nekateri. Kriva je slaba izobrazba – izobražene ženske nočejo imeti otrok. Kriva je odsotnost kontracepcije. Kriva je tradicija – moške ima za večvredne. Kriva je mednarodna skupnost, ker Kitajski popušča, ko gre za človekove pravice, saj ima veliko koristi od njenega gospodarstva. Krive so mame, ki za ceno nekega davka brezbrižno zapuščajo svoje otroke. …? Kdo vse?

Dejstvo je, da deklice rabijo pomoč. Rabijo več nedržavnih (t.j. zasebnih) sirotišnic z ljubečim varstvom. Rabijo več pozornosti, tudi če je z druge strani luže ali z druge strani Evrazije. In kljub temu, da so pogoji za posvojitev teh otrok izredno strogi (pomemben ni samo zakonski stan in materialna preskrbljenost, temveč tudi telesna teža in starost), rabijo te deklice prav to: starša, ki bi jih imela rada.

»Sodite za slabotnega in siroto, odločajte prav za nesrečnega in revnega. Osvobajajte slabotnega in ubogega, rešujte ga iz rok krivičnih,« (Ps 82) nam je naročeno. Najmanj, kar lahko naredimo, je, da nam je mar. In da se na te otroke kdaj pa kdaj spomnimo v molitvi.

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(14 glasov)

Komentarji 

 
#1 DorothyEvamn 2017-04-13 11:18 wh0cd936426 buy viagra online: http://buyviagraonline2017.com/ Citat
 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 2918-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti