Ančka P. | četrtek, 09 avgust 2012

Image
Foto: Katja P.
»Pol kepice melone in pol kepice banane, prosim.« rečem v veselem pričakovanju. Prijazen nasmeh, moje oči skoraj otroško polne navdušenja.

»1 euro«

» hvala«

»prosim«

»lep dan« in že se sprehajam po plaži. Svet skrčen na dva okusa domačega sladoleda in poletno brezskrbnost se zdi popoln.

Sanje staršev niso nujno tudi sanje otrok

Zdravnik, pravnik, športnik, pilot … so le nekateri izmed poklicev, ki se nekaterim ambicioznim staršem pogosto utrnejo v mislih, ko razmišljajo o prihodnosti svojih otrok. V strahu, da njihov otrok ne bo česa zamudil, ga skušajo navdušiti nad vsemi dejavnostmi, za katere menijo, da so nujno potrebne, da se bo v življenju znašel: glasbena šola, balet, nogomet in vsaj en dodaten tuj jezik. Za to, da bi njihov otrok uspel, so pripravljeni vsak mesec trepetati ali bodo lahko plačali položnice za vse, kar mislijo, da si njihov otrok želi. Prepričani so, da je vredno, saj bo njihov otrok srečen.

Deset let kasneje: starši so pretreseni zaradi odločitve svojega otroka. » Nočem na gimnazijo. Po štirih letih bom postal nič. Mehanik bom. « Starši upajo, da je to le nočna mora. Ob dejstvu, da so pristali na trdnih tleh, se nekako vdajo v usodo. Nekateri mogoče čez čas tudi samo zagovarjajo dejstvo, pred katerega jih je postavil otrok. Mnogi pa ne zmorejo sprejeti, da otrok vidi svojo prihodnost popolnoma drugače in otrok še naprej hodi njihovo pot, ki ga pogosto pusti praznega.

Ne zato, ker dobro zaslužim, ampak ker me to delo osrečuje

Šokirala me je bodoča zdravnica, ki jo študij medicine sploh ne zanima, a je prepričana, da drugače pač ne gre, saj si ne predstavlja, kako bi lahko kasneje sploh preživela z le povprečno plačo in neuresničenimi pričakovanji staršev. Pogosto srečam ljudi, ki so na precej na pomembnih položajih, a na različne načine sporočajo, da jih delo sploh ne veseli. Mnogi si želijo, da bi že našli zaposlitev, a je v njihovi stroki preprosto ni.

Mogoče je prišel čas, ko se bo pogosteje dogajalo, da bomo opravljali poklic, za katerega se nismo izobraževali. Zakaj ne bi nekdo z diplomo iz latinščine prodajal žemljic v pekarni? Tudi večji vpis v srednje poklicne šole na račun vpisa na gimnazije bi skorajda moral postati realnost. Premislek o tem, zakaj opravljati določen poklic, pa bolj pogost.

Končujem študij in hvaležna sem, da sem si izbrala poklic, za katerega predvidevam, da me bo izpolnjeval, verjetno pa tudi ne bom imela težav z zaposlitvijo. A če kot specialna pedagoginja ne bom srečna, bom skušala poiskati druge možnosti. Prodajanje sladoleda bi me prav gotovo osrečevalo.

 

Zadnja sprememba: četrtek, 09 avgust 2012
(4 glasov)

Komentarji 

 
#1 Mateja 2012-08-13 21:12 Potem se pa najde kakšen tak mojster, kot sem jaz, ki ve, kaj bi rad delal, kateri poklic, bi rad imel, pa mu Bog, življenje (karkoli vam je ljubše) prekrižajo načrte.
In potem počasi ugotovim, da je tako v redu in da sem vesela, da se je razpletlo tako kot se je.
Citat
 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 2212-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti