| petek, 13 julij 2012

Dvajsetletno dekle se srečuje s problemom pomanjkanja samozavesti. Težko se pogovarja s starejšimi osebami po telefonu, z moškimi, težave ima s težo, kar pa ji neprestano očita tudi mama … Svetovalka ji odgovarja z nekaj koristnimi napotki …

 

Pozdravljeni!

Imam nekaj težav, ki mi predstavljajo resen problem. Kljub moji starosti sem zelo nesamozavestno dekle. Vzroka ne poznam ravno. Vam bom pa opisala moj problem. Že pogovor po telefonu z ljudmi, po navadi starejšimi od mene, mi predstavlja grozen strah! Že ko telefon samo zvoni mi srce začne hitro biti in potem ko se na drugi strani kdo oglasi ponavadi »zatrokiram« in ne vem kaj bi rekla. Začne se mi zatikati in ne morem povedati tistega tako, kot si želim.. Tudi očesni stik z nepoznanimi ljudmi mi predstavlja težavo.

Vem da to ne izvira iz otroštva, kajti spomnim se, da sem se vedno rada pogovarjala z vsemi (starejšimi, mlajšimi) in mi to ni predstavljalo problema. Skrbi me zaradi nadaljnjega samostojnega življenja, kako bom lahko uspela premagati strah pred ljudmi. Najbolj sem v zadregi ob pogovarjanju z moškimi, pa ni važno koliko so stari.. Ampak če pa nekoga poznam že dalj časa pa sploh nimam problemov z pogovarjanjem in se lahko normalno sprostim. Le začetki so vedno težki..

Naslednja stvar je moja težava s težo. Vem da nisem ravno suha, ampak se mi zdi da tudi nimam tako prekomerne teže. A moja mami pravi drugače.. Mislim, da je obsedena s težo kogarkoli (kajti vedno najprej kar opazi je, če se kdo zredi ali shujša), še najbolj pa z mano in mojimi kilogrami. Zato vedno če si kdaj kaj kupim, pojem takrat, da mama ne vidi, kajti nato sledijo pridige o tem, kako se bom razpočila, da mi ne bo več nič prav, da si ne bom mogla kupit več nič za obleči, da bom lahko si dala samo še vrečko za smeti na sebe in podobno.. V glavnem ne govori mi ravno lepih stvari. To sem ji tudi že povedala, da me moti, da me toliko zbada, a še kar nadaljuje.. Tudi ko se pogovarja z mano, me celo premeri od glave do pet in prav vidim v njenih očeh, da ji nisem všeč, da se ji zdim debela.. Mogoče tudi moja nizka samopodoba izvira od tukaj, ne vem.. Imam tudi veliko oprsje in mogoče tudi zaradi tega ne dobim oblačil zase.. Tudi to je moja velika težava!

Ampak drugače sem pa večino časa zelo pozitivna, vedno dobre volje in predvsem najraje pomagam in svetujem drugim, če so v težavah. Vedno vsem rada ustrežem in se jim prilagajam, a sebe največkrat postavljam na drugo mesto. Najprej želim, da so vsi drugi zadovoljni, češ »jaz sem tega tako ali tako že navajena in ne bo nič narobe z mano«...

Saj ne vem zakaj sem vam zdaj to napisala, ampak resnično bi rada neko strokovno mnenje, kaj si vi mislite o vsem tem in če imate kakšen pameten nasvet.

Najlepša hvala!

 

 

Pozdravljena!

Hvala za tvoje vprašanje. No, vidiš, kako pogumna si, da se odločiš 'bika prijeti za roge'. Naredila si odličen začetek na poti k večji samozavesti - zavedaš se svoje težave in iščeš pomoč zanjo. Pobrskala si tudi po svoji preteklosti in ugotovila, da te nihče ni kaj hudo nadrl ali kaj podobnega, da bi ti ta slaba izkušnja ostala moreča še v sedanjosti. Kar se prihodnosti tiče, jo pusti pri miru. Imaš več kot dovolj dela v sedanjosti. Lahko začneš z racionalnim prepričevanjem, da ti seveda noben odrasli (sploh po telefonu), ne bo nič naredil. A verjemi, da bo daleč bolj učinkovito, da si najdeš čim več vsakodnevnih priložnosti, da svojemu strahu ne dovoliš več, da te obvladuje. Za vsak dan si načrtuj recimo tri situacije ali po telefonu ali osebni stik, kjer boš morala odraslo osebo ali moškega kaj vprašati, se za kaj zanimati. Karkoli: ali samo pokličeš recimo v živalski vrt in vprašaš, do kdaj je odprt ali skušaš po telefonu podaljšati knjige v knjižnici. Skratka, zdrži recimo dva tedna intenzivnega dela in takih stikov. Ko zavrtiš telefonsko številko, se osredotoči na vsebino pogovora, se pravi, kaj želiš izvedeti. Ne razmišljaj o strahu. Zavedaj se, da tvoje misli in tvoja podzavestna prepričanja vodijo tvoje možgane in tvoje reakcije. Ne dovoli zato strahu, da je tisti, ki te vodi, temveč se vedno znova vadi v drži, kot si jo sama želiš doseči. Če je to več poguma in samozavesti, potem preden greš poklicati po telefonu ali v nek oseben kontakt z odraslo osebo ali moškim, se umiri, zapri oči ter poskušaj kar se da natančno 'videti' tvojo najbolj idealno reakcijo ob stikih. To večkrat podoživi v mislih. Potem si daj pozitivno sugestijo, npr. 'Sedaj bom pogumno poklicala xy osebo ter samozavestno skušala izvedeti ...' In šele potem zavrti ustrezno številko. Seveda ti ne bo šlo ravno enostavno, saj je vsak začetek težak. A prepričana sem, da bo že po enem tednu tako intenzivnega dela na sebi, začel strah bežati stran od tebe, ker mu preprosto ne boš več dovolila, da te obvladuje.

Meni je bolj kot strah prišlo na misel, da morda pa nisi najbolj besedno iznajdljiva pri pogovoru. Morda si preveč želiš biti perfektna, želiš biti čim boljši sogovornik, a ti še ne uspe. Vse to bo z intenzivno vsakodnevno prakso kmalu le še spomin in še ena tvojih osebnih zmag. Moški so zabavna, tudi skrivnostna bitja, ki večkrat komunicirajo drugače kot ženske. V tem je tudi čar, da spoznavamo kar se da različne ljudi, z različnimi mnenji, vrednotami, doživljanjem in načinom življenja. Tudi vedno večja širina nas bogati, zato si prizadevaj za čim več stikov. Boš videla, kako boš kmalu ponosna nase, na še eno osebno zmago.

Kar se tiče hrane in tvoje postave. Glej, zakorakala si v odraslo dobo, kjer je najbolj pomembno, kaj si ti misliš o sebi. Tudi vloga staršev je precej zmanjšana, zato naj te mnenje mame preveč ne vznemirja. Če se dobro počutiš v svoji koži, če se trudiš zdravo prehranjevati in vsaj zmerno gibati, potem si zagotovo na dobri poti. Če tvoji mami toliko pomeni manekenska postava, je to njena želja, ne tvoja. Očitno ji pač zunanjost človeka veliko pomeni. Tudi prav, a zapomni si, da se lepota človeka skriva v njegovi notranjosti, njegovi osebnosti, vrednotah, ki ga vodijo v življenju ter sreči v prepoznavanju in življenju svojega življenjskega poslanstva. Ljudje smo že z geni precej določeni s svojo zunanjostjo, recimo tudi ti s svojimi večjimi prsmi, ki ti povzročajo težave pri iskanju oblačil. Druge imajo pa široke boke, debele ali tanke noge, pa ne vem kaj še vse.

Zagotovo ima vsaka ženska en del telesa, ki ji ni všeč. To ni nič hudega, če mu ne dovoliš, da usmerja tvoje življenje, temveč skušaš s primernim oblačenjem pomanjkljivost prikriti. Zagotovo si prav super punca, željna postati vedno boljša. To si dokazala že s svojim vprašanjem. Želim ti vse najboljše na tej poti ni poročaj, kako napreduješ.

Vse dobro, Andreja Jereb

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(4 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 2529-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti