Spet je dan okrog in spet sedim za računalnikom, da bi vam povedala, kaj se mi je danes kaj zanimivega pripetilo.

Hm… kaj posebej zanimivega se ni dogajalo. Bila sem polno zaposlena s šolskimi zadevami, tako da sem si še za pisanje tega dnevnika komaj odtrgala čas. Danes se bom samo malo dotaknila teme, o kateri smo se danes prvo uro pogovarjali s šolsko psihologinjo. Pogovarjali smo se namreč o tem, kaj nam je na nasprotnem spolu všeč in kaj nas moti. Zanimivo je bilo, ko smo potem poslušali poročanja. Punce smo bile veliiiiko bolj zahtevne kakor pa fantje. Hm… je v resnici res tako? Dekleta od fantov pričakujemo, da so prijazni, nežni, inteligentni, komunikativni, dobro preskrbljeni,  imajo dobro postavo… Kaj pa fantje od nas pričakujejo? Moji sošolci so rekli samo, da moramo biti urejene, imeti moramo depilirane noge, ter da ne smemo biti tečne. Joj, kako bi bilo lepo, če bi bili fantje res tako nezahtevni. Ampak v resnici ni tako zelo lepo. Naša postava mora biti popolna! Saj vsi vemo, kaj večina fantov najprej pogleda… ženske obline seveda. Ampak hvala Bogu niso vsi fantje takšni. Še je na svetu nekaj takšnih, ki pri dekletih cenijo iskrenost, zaupanje… Še je nekaj takšnih, ki jim je važna notranjost dekleta, in ne zunanji izgled. No, ampak to je čisto splošno, kaj nam je všeč na nasprotnem spolu. Po kakšnem ključu pa si potem izbiramo partnerja? Velika večina si za ključ izbere zunanji izgled. Pa se potem človek vpraša, ali človeku, ki gleda samo zunanjost, ljubezen sploh kaj pomeni? Saj itak ne gleda na notranjost partnerja. Itak ne ve, ali partner v srcu nosi ljubezen ali ne. Hm… kaj pa tistim, ki jim je pomembna notranjost? Huh, pa še kako zelo je tem ljudem pomembna tista res prava ljubezen. Toda kakšna pa je res prava ljubezen? Vsi prav dobro poznamo tisti odlomek iz 1. pisma Korinčanom, ki pravi:  Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega.  Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. Ljubezen nikoli ne mine. (1 Kor 13, 4-8)

Ne bom nič komentirala. Ta odlomek pove vse. Če bi imela ljubezen v vseh sklenjenih zakonih vse te lastnosti, ki so zapisane v tem odlomku, potem na svetu ne bi prišlo niti do ene ločitve. Toda na svetu ni vse tako z rožicami postlano. Vse manj je ljubezni na svet, vse več pa je sovraštva. In spet pridem na temo, o kateri sem že pisala včeraj: mir! Evangelist Matej pravi takole: Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji sinovi. (Mt 5,9)

Hej kristjan, ti je kaj do tega, da bi se imenoval Božji sin?! Seveda ti je! V tem svetopisemskem citatu pa imaš navodilo, kaj je treba storiti, da boš prišel do tega »naziva«.

Hm… J Filozofiram, a ne da? Mogoče da res, toda nekaj resnice sem pa le povedala. Če se pa ne strinjaš z mano, pa napiši svoj komentar. Prav z veseljem ga bom prebrala.

Hejejeje, še nekaj sem se spomnila! J Včeraj, ko sem začela pisati ta dnevnik, se niti predstavila nisem. Bom pa to storila danes na koncu tega pisanja. Sem Kitty, moderatorka v rubriki Iskreno z duhovnikom… Sem dijakinja 2. letnika Gimnazije Trbovlje, tudi skavtinja, pa nekaj glasbenice je v meni. Drugače imam pa zelo rada kemijo, fiziko. Največ na svetu mi pa pomeni ena peščica res ta naj ta boljših prijateljev in pa seveda moj fant, do katerega čutim res tisto pravo ljubezen o kateri sem pisala malo višje. Če koga še karkoli zanima, me pa najde na forumu in mi lahko pošlje zasebno sporočilo.

Božji otroci, uživajteeee!!! J Poglejte okrog sebe, kaj vse nam podarja nebeški Oče. Vso to prelepo naravo, poleg te prelepe narave pa nam na naša življenjska pota pošilja prijatelje. Cenite vsak nasmeh, ki ga boste deležni. Kdaj pa kdaj se pa tudi vi komu nasmejte in boste videli, da se vam bo dan zdel lepši! J Bog vas blagoslovi!!!