Res nenavadno je, kako zelo si želimo rešiti svet. Nekateri ljudje celo uvrstijo »reševanje sveta« na seznam stvari, ki bi jih radi naredili v tem življenju. Ali napišejo članek z navodili, kako se reši svet … Reklama namiguje, da pomaga, če si kupiš sladoled. Ali da pravilno ločuješ odpadke. Vsak ima svoj plan, svojo idejo, kako nas bo rešil … Ampak, ali je to res reševanje sveta?

Rešiti pomeni »narediti, da kdo preneha biti deležen kakega neprijetnega, nezaželenega stanja«. Predpostavimo torej, da pomeni reševanje sveta dvoje: reševanje planeta Zemlja ali reševanje ljudi na tem planetu. Torej mora svet (ali njegovi prebivalci) biti po zaključeni reševalni akciji v večjem blagostanju, kot je (so) bil(i) pred tem. Nakup mobitela, ogled filma ali lizanje sladoleda pač niso učinkoviti načrti za reševanje sveta. Tudi ločevanje odpadkov žal ne. Smeti so naš proizvod in le redkokdo bi lahko trdil, da je hvalevredno minimalno popravljanje lastnih napak (smeti še vedno so, torej je tudi nezaželeno stanje še prisotno).

Ampak … Zakaj bi pravzaprav morali rešiti svet? Je tu res tako slabo, nevarno? Svet je bil ustvarjen popoln! In verjamem, da je tak še sedaj. Ljudje, ki so in še živimo (trpimo) na njem, pa smo že bili odrešeni! Ne po naši zaslugi, ampak zaradi Božje ljubezni bomo večno srečni v nebesih! Kaj več bi si sploh lahko želeli? »Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil« (Jn 3,17).

Če res želimo narediti nekaj pomembnega, bi verjetno bilo bolje, da se držimo naslednjega Afriško-ameriškega pregovora: »Bog ima tri prošnje za svoje otroke: naredi najboljše, kar lahko, s tistim, kar imaš, tam, kjer si. Sedaj.« Temu pa bi morda lahko rekli spreminjati svet. Na boljše. Reševanje (v kolikor bo še kdaj potrebno) pa pustimo ljubemu Bogu.