Alison K. | četrtek, 28 junij 2012

Image
Foto: Alison Kogoj
Če bi me kdo vprašal, kateri je najlepši del mojega življenja, ne bi potrebovala časa za razmislek. Vsekakor sta bila najbolj pisana tista dva meseca, ki sem ju preživela na misijonu. Leta 2009 med Indijanci v Paragvaju in leta 2011 med ruandskimi sirotami. Pa da ne bo kdo rekel, da sem preveč skromna in je v mojih 22. letih le 60 najlepših dni, jih takoj razširim na 120 dni in tako zraven prištejem še tista dva meseca pričakovanj in priprav na misijon. Dneve pred odhodom na misijon vedno povežem z otroškim pričakovanjem in prijetnimi občutki trebušnih metuljčkov.

»Ko boste velike, pojdite v širni svet,« je vedno govoril tata svojim trem majhnim hčerkam. Takrat še nismo dobro vedele, kaj pomeni fraza »iti v svet.« Še manj me je to brigalo v srednji šoli, ki sem jo preživela od doma, v internatu. Domotožja so se pojavljala v intervalih in so me takrat prepričala, da bom po končani šoli za vse večne čase ostala doma in bom vedno samo doma, v svojem ljubem domačem okolju. Jezus pa pravi: »Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu.« Ne, ni bil ta stavek prva stvar, ki me je nato le priklicala v misijone. Bil pa je stavek, ki je kasneje dostikrat odmeval v mojih ušesih in narekoval mojim mislim, da sem o njem razmišljala in se ga trudila doumeti.

Image
Foto: Alison Kogoj
Priprave na misijon niso dvodnevne priprave in pakiranje kovčka za na morje. Je nekaj mesečna priprava, ki zahteva zbiranje sredstev. Učenje tujega, morda nenavadnega jezika. Je vsakodnevno držanje Jezusove roke. Iti na misijon ne pomeni iti na oddih, počitek, ali izlet. Misijon je poslanstvo s cilji. Cilji, ki so morda še zasenčeni, ker Gospod želi ponižno človeško in slepo zaupanje. Misijon je darovanje samega sebe. Misijon je tveganje. »Ko greš v misijon, bodi pripravljen, da daš življenje za druge,« je nekoč rekel neki misijonar. Dobro, ta stavek poznajo le nekateri. Če bi ga namreč slišala moja mama …

Preden sem odšla v tretji svet, sem sanjarila o palmah, prašnih cestah, sončnih zahodih, nasmejanih obrazih otročičev, o preprostih ljudeh. Sliko iz mojih sanj bi lahko primerjala z realnostjo. Tako je to (bilo)! Premalo so listi papirja, da bi zapisala vse misijonske dogodivščine, vsakodnevne male čudeže. Ni besed, ki bi opisale notranje občutke. Ni razuma, ki bi v polnosti doumel vse. Ostajajo pa na »blogu« stavki, ki sva jih s prijateljico zapisali in bežno opisujejo dneve na misijonu San Leonardo, v Paragvaju … Življenje na misijonu je vrišč in smeh. Je igra. Je žgečkanje in crkljanje. So umazane bose nogice in razcapana oblačila. So iskreni pogledi in žareče oči. Je preprostost in veselje. Je skromnost in otroškost. Je potrpežljivost. So lačna usta. Je trdno držanje moje dlani. Je iskanje pozornosti in ljubezni. So mala ranjena srca. Je jok. Je molitev. Je velika vera v Gospoda Jezusa Kristusa. Je (za)upanje. Podoben odmev bi lahko dala tudi iz Ruande. »In v čem se misijona razlikujeta?« pogosto slišim vprašanje.

Image
Foto: Alison Kogoj
Otroci v Paragvaju imajo starše. Prihajajo iz velikih družin, ki pa so največkrat razsute. Na spisku je žal alkoholizem, veliko alkohola. Prevare. Revščina, velika revščina. Odsotnost enega od staršev. Največkrat očeta, ker dela na kmetiji daleč stran od doma … Otroci v Ruandi odraščajo v sirotišnici. Zanje skrbijo ljubeče sestre, ki so nepopolno nadomestilo staršev. Indijančki ne marajo plesa. Ples povežejo s spolnostjo, ki ostaja neprijetna tabu tema. Čudovito pojejo. Afričani pa so rojeni za ritem in ples. Brez tega Afrika ni Afrika! Indijanski otroci so tihi. V njih ostaja »lovski nagon,« ki zahteva tiho hojo brez besed in prefinjen sluh. Ruandske sirote so glasne in opozorijo nase. Če ne z vriščem ali jokom, pa s plesom in z igranjem na bobne. Indijančki govorijo težak plemenski jezik - Nivakle, ki se ob izgovarjanju njihovih besed lomi. Kinjarwandščina je v primerjavi z njihovim pravi balzam za ušesa. Afrika je množica.  

Misijon je darovanje samega sebe. Največkrat je dovolj, da si zanje samo tam. Jih ljubiš. Si njihova tiha in iskrena molitvena opora. Pa ne samo za mesec dni, ampak za celo življenje. Misijon se po misijonu nadaljuje. Danes sem še vedno tu, da zanje molim, prosim milosti in blagoslova. Pogosto me še vedno prešine vprašanje, ali nisem jaz več od njih prejela, kot jim sama dala? Ostaja hvaležnost. Vem, da imam na tem malem planetu (vsaj) dve čudoviti ljudstvi, ki sta mi zlezli pod kožo.

Tako širen in raznolik je ta svet, a čisto vsi spadamo pod isto streho. Pod streho Božjega kraljestva. 

 

Zadnja sprememba: četrtek, 28 junij 2012
(8 glasov)

Komentarji 

 
#1 Bose Warszawa 2014-05-06 03:43 Thanks for ones marvelous posting! I truly enjoyed reading it, you may be a great author.I will ensure that I
bookmark your blog and will eventually come back sometime soon.

I want to encourage yourself to continue your great
job, have a nice afternoon!
Citat
 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 3354-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti