Jej, forum se je prebudil, prav tako tudi moderatorji. Pred vami je čisto sveža zadeva na tej spletni strani – DNEVNIKI MODERATORJEV. J In na meni je, da to zadevo otvorim. Huh, bom zmogla? Poglej, če mi je uspelo.

Ura je 6 zjutraj, bratova budilka zvoni, jaz pa sladko zaspim nazaj, ker vem, da se mi šola začne šele 15 čez 10. Toda ni dolgo, ko začne zvoniti moja budilka. Hitro vstanem, se oblečem in že sedim za računalnikom, saj nestrpno pričakujem zasebno sporočilo na mladi.net. Toda… L Sporočila ni bilo. In že se jezim na Očka, zakaj mi tista oseba ni pisala. Toda jeza me kmalu mine. Preko msn-ja na hitro opravim še nekaj čvekov in že letim proti šoli. Jupi, prvo uro imamo fiziko. Sledila pa je angleščina in spet sem se jezila na Očka, ker je profesor spet strašil z maturo. Vsi toliko govorijo o maturi, da se človek res vpraša, kaj je pri maturi tako groznega. Toda treba se je sprijazniti, da bomo to poslušali še dve leti. Hej, beri pa sedaj tole. Sledila je biologija, kjer obravnavamo ekologijo. No, in profesorica je razlagala, da se pri dihanju porablja kisik, sprošča pa se ogljikov dioksid. Pri fotosintezi je pa ravno obratno. In moja domišljija je malo privrela na dan in prišla sem do sklepa, da je potem fotosinteza dušitev, ker je ravno obratno kot pa dihanje. Oh ja, pustimo mojo domišljijo. J Pouka je konec, gremo domov. Spet hitro za računalnik, toda sporočila še vedno ni. Če ga ni, pa pojdimo na kosilo. Po kosilu mi pa ni preostalo drugega, kot da se spravim brati knjigo. Tavčarjeva Visoška kronika… hej, pa saj to je pa prav fajna knjiga. Preberem polovico knjige in se spomnim, da danes začnem pisati tale dnevnik. Pa vzamem list papirja, pisalo… sedaj pa sedim za mizo in poskušam spraviti skupaj nekaj zanimivega. Sem mislila, da bo tole pisanje lažje. Pa ni tako lahko, zato se opravičujem, če je današnje pisanje malo bolj dolgočasno. Bo jutri boljše. Saj imam še 6 dni na razpolago. Hihi! J Hej ljudje, sedim ob oknu in gledam ven. Dež pada. Kot bi jokala narava. Toda zakaj bi jokala? Kaj se je zgodilo? Je kdo umrl? Spomnila sem se na osebo, ki se prav v tem trenutku bori za življenje. Je mogoče umrla ravno ta oseba? Bog, prosim te, ne vzemi je še k sebi. Toda zakaj je ne bi vzel? Kaj ni pri tebi, Oče, lepše kot pa tu na zemlji? Oče, zakaj se bojimo smrti? Saj to ni konec. To je šele pravo rojstvo, začetek. Po smrti se šele začenja tisto pravo življenje… večni mir in pokoj. Hej, kaj pa je sploh mir? To sploh še obstaja na tem svetu? Mati Terezija pravi takole:

Sad molitve je vera,

sad vere je ljubezen,

sad ljubezni je služenje

in sad služenja je mir.

Toda ali smo sploh še sposobni služiti? Da, smo, toda samo še za denar. Kaj pa služenje sočloveku? Hm… to je pa že težje. Se zavedamo, da s tem, ko nismo pripravljeni služiti sočloveku, kršimo največjo zapoved, ki nam jo je dal Bog?! Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. Če ni ljubezni, ni služenja. Če ti to ni jasno, še enkrat preberi misel matere Terezije.

Gospod, zakaj na svetu ni miru? Zakaj se ljudem ne da dopovedati, da naj prenehajo z  vojnami, sovraštvom…?! Dajmo danes vsi zmoliti eno desetko rožnega venca za mir na svetu.

No ja no, saj vse na tem svetu pa tudi ni tako črno. Pogledam skozi okno in zagledam rože raznoterih živih barv. Daj človek, pojdi ven na sprehod, četudi pada dež. Poglej si to naravo, ki nam jo podarja nadvse ljubeči Oče! Bodimo mu hvaležni za to!