| petek, 08 junij 2012

Petnajstletnica doživlja, da je na svetu le zato, da dela težave in uničuje življenja drugim in sebi. Trpi zaradi prezgodnje očetove smrti, spora v družini, za katerega krivi samo sebe, in zaradi mamine depresije. Razmišlja o samomoru …

 

Zdravo!

Na vas sem se obrnila zaradi ogromnih težav, zaradi katerih želim umreti.

1. V tretjem razredu mi je umrl oče. Še vedno me to zelo boli in prav tako mojo družino. Vsak dan zaradi dogodka jokam in želim umreti.

2. Dve leti po smrti očeta smo se doma sprli z babico. Živimo v isti hiši, imam skupno kuhinjo. Prepir se je začel zaradi mene. Babico sem prosila, naj ne kadi v hiši, ker me to moti, in ona je začela kričati, da na njej iščemo le napake. Ona in mama sta se začeli prepirati in že 3 leta živimo v sporu. Za vse sem kriva jaz. Rodila sem se le zato, da delam težave. Rada bi umrla.

3. Nekaj dni nazaj je mama padla v hudo depresijo. Vem da sem kriva tudi jaz, saj z njo ne preživim veliko časa in sem več na računalniku. Mama mi je rekla, da ji je vseeno če umre. Pravi da glede na to, da njenim otrokom zanjo ni mar, je tudi kasneje ne bodo pogrešali. Rekla je tudi, da če zboli za kakršnokoli boleznijo, se ne bo zdravila in bo raje umrla. Obupana sem. Vem da sem za vse kriva jaz. Napaka je bila že, da sem se rodila. Bojim se, da bo z mamo huje in da bo pomislila na samomor. Ne vem kaj naj storim. Z njo se ne morem pogovoriti, ker bi me spet začela kriviti za vse kar se je zgodilo. Od sedaj naprej se bom trudila, da bomo vsi v boljših odnosih. Vseeno pa me je strah. Rojena sem da uničujem življenja drugim in sebi. Tudi sama razmišljam o samomoru, a me je strah. Rada bi samo izginila. Prosim pomagajte mi.

Eleanor

 

Draga Eleanor,

Iz tvojih besed sem lahko začutila, da je to, kar doživljaš zares nekaj »ogromnega«, prevelikega zate, za punco tvojih let. In takoj na začetku ti želim in moram reči, da nisi, zares NISI kriva ne za družinski konflikt z babico, ne za to, da že tri leta živite v sporu, predvsem pa ne za to, da se mama spopada z boleznijo (depresijo). Pa se bom k temu še vrnila.

Izguba očeta je pustila globoko rano ne samo v vsakem v vas, pač pa tudi v odnosih med vami. S to bolečino se spopadate vsak po svoje in zelo malo je iz tvojega pisma razbrati, koliko pri tem sploh zmorete pomagati drug drugemu. Da še vedno vsak dan jokaš, ni le znak, da močno pogrešaš očeta in življenje z njim, pač pa tudi, da si v tem preveč sama. In nato še dodatno obremenjena s krivdo za stanje v družini. Kaj je babico tako zmotilo pri tvoji povsem normalni želji, naj ne kadi v hiši, da se je tako pretirano odzvala, je težko reči. Gotovo pa ni bila le prošnja 12-letne vnukinje, ki jo je opozorila na nekaj, kar vpliva na kvaliteto (da ne govorimo o zdravju) vseh, ki živijo z njo. Da je iz tega nastal prepir, ki se vleče že tri leta, govori o tem, da je tu zraven veliko zelo bolečega, prek česar tvoja babica in morda tudi mama ne moreta. Vsaka družina nosi svojo zgodbo in zgodba vaše družine se je začela že pred tvojim rojstvom, gotovo pa ne S tvojim rojstvom. Nihče se ne rodi, da bi delal težave ali uničeval življenja sebi in drugim! Morda si ta stavek slišala od koga, ki težko sprejme, da je ranljiv in da svet ni popoln, še manj ljudje okrog njega. Od nekoga, ki namesto, da bi te zaščitil in ti dal vedeti, da je dobro, da si, pušča v tebi misel, da je bolje, da te ne bi bilo. To je zelo težka izkušnja, morda ena najtežjih. In verjamem, da te je strah – koga ne bi bilo, če se okoli njega dogajajo stvari, na katere ne more vplivati (mamina bolezen), sluti pa, da se lahko končajo tudi tragično (samomor).

Eleanor, praviš, da se z mamo ne moreš pogovarjati o tem, kar se (tudi) z njo dogaja. Kljub temu pa potrebuješ pomoč nekoga, ki bo zmogel razumeti, da je lahko mamina bolezen zelo težka, če ne bo poiskala strokovne (zdravniške, psihoterapevtske) pomoči. Morda je to kdo drug iz tvoje družine, morda kakšna soseda, prijateljicam starši prijateljice? Tudi na svetovalnici na MIC-u se lahko oglasiš. Mami lahko najbolj pomagaš tako, da zanjo poiščeš strokovno pomoč. S tem boš pomagala tudi sebi in to bo tudi največ, kar lahko narediš za vaše odnose ta hip. Da je to nujno in čim prej potrebno, razumem tudi iz tvojih besed, ko govoriš o samomoru – bojiš se, da bo mama skušala to storiti, hkrati pa se tudi sama včasih poigravaš z mislijo, da bi končala svoje življenje, obremenjena s krivdo za mamino počutje. Draga Eleanor, želim ti, da bi zmogla pogledati okoli sebe in videti tiste, ki so veseli, da si tu, včasih tako žalostna, morda pa kdaj tudi boljšega razpoloženja. Tiste, ki jim ne bi bilo vseeno, da bi kar izginila … Na koga najprej pomisliš? In kaj (kdo) je tisto(i), zaradi česar pa vendar vsak dan znova vstaneš? Je kaj, kar te razveseljuje ali ti daje moč? Kaj rada počneš, v čem misliš, da si dobra? Kaj bi še rada doživela? Kdo ti lahko pri tem pomaga? Veliko vprašanj in držim pesti, da tudi odgovorov. Karkoli boš našla, odkrila, okleni se tega, čeprav je še tako majhno. Je del tebe, ene in edinstvene Eleanor. Bodi ponosna nase, da si toliko že preživela! Morda bo pa kmalu prišel čas (ali je že tu?), ko boš tudi ti deležna toliko skrbi, kolikor je daješ od sebe. To si vsekakor močno zaslužiš! Jaz sem na tvoji strani, draga Eleanor.

Katarina

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(1 glas)

Komentarji 

 
#1 Luka 2012-06-15 23:12 Tudi jaz si želim kdaj umreti.
Pa to je čisto normalno, vsak od nas bo enkrat umrl.
Če pšenično zrno ne umre, ne more obroditi sadu.
Če se ne bojiš smrti, ti bo lažje, pustila boš svojo sled.
Seveda pa moraš paziti, da ne delaš neumnosti.
Citat
 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 2422-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti