| petek, 08 junij 2012

Je z mano kaj narobe, če pri 36-ih letih še nisem imela nobene resne zveze, če ne najdem službe, če se starši vmešavajo v moje življenje, če se neprestano vrtim v začaranem krogu?

 

Pozdravljeni.

Vedno znova se sprašujem ali je z mano kaj narobe? Pri 36-letih še nisem bila v nobeni zvezi in vedno starejša sem, vedno več depresij doživljam, sploh v času menze.

Začelo se je vse skupaj takrat, ko sem pri 11-letih in kasneje pri 12-letih doživela dve operaciji na hrbtenici. Sama vem, da se mi je takrat moja psihološka stran obrnila za 360 stopinj. Pred odhodom v bolnišnico sem imela kup prijateljic, ko pa sem se vrnila, sem bila občutljiva in sem se skregala z vsemi prijateljicami in nikoli se nisem uspela več vključiti v družbo. Za povrhu me je še nekdo pri 17-letih posilil. Želela sem postati zdravnica ali vsaj višja med. sestra, pa mi zaradi tega tipa ni uspelo nič več. Dobila sem totalni odpor proti moškim, čeprav sem vedno želela postati mama in vedno bolj hrepenim po tem. Kasneje mi je s pomočjo finančne podpore staršev uspelo končati sprva večerno prekvalifikacijo za prodajalko in kasneje štiriletno za ek. tehnika. Problem pa je v tem, da nikakor ne uspem dobiti službe. S tem sem pa obtičala pri starših, kjer včasih zelo težko vse skupaj prenašam, ker sta pač starejša in me moti nekaj stvari.

Da ne omenjam, da prihajam iz verne družine. Vse lepo in prav, če ne bi bilo iz mamine strani takšnega ali drugačnega izsiljevanja. Po eni strani želi, da bi imela vernega moža, kar pa jaz nočem zato, ker ne bom še enkrat celo življenje poslušala, kako je treba molit in podobne zadeve. Po drugi strani se mama hudo boji ali nasprotuje, da bi nekoga imela rada, pa si ne znam razlagat zakaj. Ko naj bi prišlo do stika s fanti je odgovor: pusti ga, ker je ločen, kaj se boš pogovarjala z njim, ta je butast, oni spet neumen in podobne odgovore dobivam. Po drugi strani se z očetom neprestano preveč vtikavata v moje in bratovo življenje. Bratu so nedavno kupili eno hišo, ker pač ni znal živet s svojo plačo in hoče imeti vedno vse najboljše oz. zapravlja denar kot da mu leti z neba. Ima pa drugo žensko, ki ji starša samo zaradi tega, ker je ločen, ne dopustita, da bi živela tam, hočeta imeti v lasti tam velik kos vrta, čeprav toliko sadja in zelenjave sploh ne potrebujemo, ker še doma večinoma zgnije. Mama se skozi vmešava v njegovo življenje, skozi mu očita, da nima nič stikov z otroki in podobno.

Sama se vrtim v začaranem krogu. Ko se mi prej omenjene depresije pojavijo, sem nejevoljna, včasih sem sposobna obtoževat in žalit, včasih sem tiho, a ko grem med ljudi se mi je pojavlja, da se obračam stran, sploh od moških, ker imam občutek, da me provocirajo in se norčujejo z mene, vsaj nekateri. Opažam, da družba ne sprejema brezposelnosti, tudi eni izmed sosedov ne. Dostikrat slišim, nič ne dela, nikamor ne gre, vsaj eno malo stanovanjce moraš imeti, tako, da mi je že nerodno iti med ljudi, ker vse karkoli bom naredila bo premalo, ker pač nimam svoje plače. Najprej, naj mi nekdo pove, kaj naj grem delat, drugo kam naj sama grem, tretje kako naj si pa stanovanje privoščim, če nimam financ. Res je, da sem dosti doma, ker pač sami mi je nerodno marsikam iti. Če imam denar, že grem po trgovinah, pa na sprehod z psom, samo nimam več skoraj volje niti za to, ker me zafrkavajo, da nič drugega ne delam, ko da sem sprehajam s psom.

Bila sem že pri psihologih preko napotnice, pa me niso resno jemali, niti se niso trudili pogovarjat z mano. Bila sem tudi pred leti v Družinskem centru Mir, spet s pomočjo finančne podpore staršev. Obiskovala sem ga vse do takrat, ko so bili vabljeni tudi moji starši in so na moje presenečenje tudi prišli, ker pa sem spet jaz izpadla tako, da sem vsega sama kriva in tudi na terapevta sta starša tako vplivala. Oče je bil pred leti alkoholik in še zdaj včasih pije. Vedno bolj pogosto se obnaša tako, kot da je terorist, mamo neprestano kontrolira kje je in kaj dela. Na centru Mir so rekli, da se mama obeša na mene zaradi obnašanja očeta. Pa ne vem, če je to res. Če jima pa omenim, da se ljudje delajo norca iz mene in posmehujejo, pa pravijo, da si vse skupaj domišljam in mi ne verjamejo. Mama se je hotela od očeta ločiti pred leti, pa se verjetno zaradi vere ni. Danes jo krivim zaradi tega, ker mi ni uspelo v življenju, včasih ji celo v afektu jeze rečem, da bi se mogla že zdavnaj ločit od očeta in podobno. Ne vem ali mi bo sploh uspelo priti kdaj iz tega začaranega kroga. Včasih imam občutek, ko da sem neka pomožna pomoč svoji mami pred očetom. Opazila sem tudi, da vse kar ji gre na živce pri očetu, da naprej meni. Npr. opazila sem, da se zaletava v njo, ker ima velik trebuh, in ker je stanovanje bolj ozko, mi smo pa vsi bolj obilni, razen mene. Zatem se zaleti v mene in to meni ni všeč, pa sem ji lepo povedala in tudi že z jezo, pa ne gre. Tudi v cerkvi, hodi namreč vsak dan k maši in na molitvene skupine, se najdejo kakšne starejše gospe, ki porivajo in odrivajo in se tišijo in tudi to daje meni naprej. Jaz sem pa sama za vse to. Kaj pa naj jaz? Naj se predam in pustim, naj ljudje delajo z mano, kar se jim zljubi ali naj se še naprej borim? Se sploh še splača? Upam, da nisem bila predolga in hvala.

 

Pozdravljena!

Hvala za tako odkrito pismo in vse zaupano. Potrudila se bom, da te kar najbolj spodbudim k premisleku o najbolj aktualnih izzivih.

Najprej ti mora postati jasno, kateri so tvoji problemi in katere probleme si jemlješ nase po nepotrebnem. Tak je recimo problem tvojih staršev. Odnos med tvojo mamo in očetom je samo in le njun problem, sama se bosta morala pogovoriti, kadar komu odnos partnerja ne bo ustrezal, kot tudi, če bo kdaj privedlo tako daleč, da bosta razmišljala o ločitvi. Otroci se vse preradi vtikajo v probleme v odnosih njihovih staršev, kar ni prav. Partnerja sta oče in mama in svoj odnos morata urejati sama. Če mami očetovo obnašanje do nje ustreza, to sprejmi. Verjemi, da ko jo bo kaj preveč motilo, bo zagotovo tudi reagirala. Njun očitno neuspešno razrešen odnos nate negativno vpliva predvsem v toliko, ker nimaš pozitivnega zgleda konstruktivnega reševanja medsebojnih odnosov. A tudi to ni tragično. Nisi več osnovnošolka, temveč po letih odrasla oseba, ki pa si na nekaterih področjih potrebna večje spodbude, da tudi na njih dozoriš v osebnostno zrelo osebo, ki bo zadovoljno uresničevala svoje življenjsko poslanstvo (oziroma ga najprej spoznala).

A najprej te čaka temeljito delo na sebi. Brez pozitivne samopodobe, samozavesti in zrelega odnosa do sebe, kar vključuje tudi sprejemanje sebe takšno kot si ter vero vase, svoje sposobnosti, uživanje v pozitivnem odnosu do sebe, ni zrelega odnosa do drugih ljudi, kar vodi k osrečujočim odnosom, tako prijateljskim kot partnerskim. Na tem področju te čaka precej dela, saj sama praviš, da se ti je tudi odnos do sebe z operacijama na pragu najstništva precej spremenil tvoj svet. Preizkušnje so izjemno zahtevne, a če imaš do sebe pravilen odnos, jih jemlješ kot potrebne za tvojo osebnostno rast. Večkrat podobno, kot si sama, podležemo preizkušnjam, jih obsojamo, se nanje jezimo. In s tem po nepotrebnem izgubljamo potrebno energijo za boj, ki je tako že odločen. Proti preizkušnjam se boriti, je popolnoma nesmiselno. Lahko jih samo sprejmemo in vključimo v svoje življenje, skušamo iz njih vzeti kaj pozitivnega za sedanjost in prihodnost ter se iz njih kar se da največ naučiti. Nič ni tragičnega, če pred tolikimi leti tako zrelih reakcij nisi zmogla. Dokler živimo, se imamo še možnost popravljati, se truditi, da smo vedno boljši, se učiti drugačnega, bolj zrelega pogleda nase, na druge, na svoje preizkušnje in na svet okoli nas. V vsaki večji preizkušnji lahko reagiramo na cel spekter različnih načinov. Ti si izbrala (se prepustila) enemu, razmisli, na katere druge načine bi še lahko reagirala, kako bi reagirala, če bi se ti to zgodilo sedaj, ko si odrasla...

Spolna zloraba je nekaj, kar ti spet lahko uniči življenje, če to dopustiš. A verjemi, da nas je precej, ki smo se zmogle tudi temu zoperstaviti in smo z ogromno truda in dela na sebi in svojih odnosih si zmogle izoblikovati osrečujoč partnerski odnos. Skratka, tudi zaradi te tvoje slabe izkušnje nisi še nič izgubila, ne boš za nič prikrajšana, če jo boš vzela kot del svoje preteklosti, za katerega ne boš dovolila, da ti uničuje tudi prihodnost. Nezaupanje ali strah pred moškimi boš drugače doživljala, ko se boš osebnostno okrepila, zato je delo na tebi predpogoj za tako prihodnost, kot si jo sama želiš. Ker se mi zdi, da sama ne vidiš, kje in kako začeti, premisli, če ne bi za pomoč prosila odraslega, osebnostno zrelega človeka, ki mu zaupaš. Če ne najdeš drugega, se lahko vedno obrneš tudi na MIC in z veseljem ti bomo pomagali.

Zakaj ti je nerodno sami kam iti? Najprej se moraš dobro počutiti v svoji koži, potem verjemi, da bo mnogo preizkušenj postalo veliko lažjih. Sama sebi moraš postati najboljši prijatelj, tista, ki si najbolje zaupaš. Ljubeč odnos do sebe je predpogoj za kasnejši zrel partnerski in starševski odnos.

Zoprno se počutiš, ker nimaš denarja, ker ne najdeš službe. To je verjetno sedaj eden tvojih osrednjih problemov. Kot prvo je treba biti pri iskanju službe zelo aktiven, iskati na vse mogoče načine. Sama vedno predlagam, da ti mora najprej biti jasno, kaj bi rada počela, v čem si res dobra, kaj bi z veseljem počela. Tisto boš verjetno tudi dobro počela. Potem najdi nekaj konkretnih delovnih mest, ki te najbolj zanimajo, konkretnih delodajalcev, ki so ti zanimivi. Potem pa pot pod noge in prosi za obisk, kjer vprašaš, če potrebujejo kakšno prostovoljno pomoč. Te se le redki branijo. In ne pozabi, da če se izkažeš, boš prva, ki ji bodo ponudili službo. Zares ti želim, da bi jo uspela čim prej dobiti. To ti bo dalo veliko samozavesti in možnosti, da uresničiš svoje načrte po osamosvojitvi in seveda potrebnih nakupih.

Temo o fantih sem pustila za desert. Kot sem že večkrat napisala - preden razmišljaš o resni zvezi, moraš najprej temeljito urediti sebe in svoj odnos do sebe. Šele potem boš zrela za odgovorno partnerstvo. Kot drugo: partner bo nekdo, s katerim boš živela vso življenje, zato si vzemi dovolj časa, da najdeš takega, ki te bo sprejel takšno kot si in te tako tudi ljubil, te postavil za prvo osebo v svojem življenju. Ni toliko pomemben zunanji izgled, kot njegova srčna kultura, njegove vrednote, značaj, njegov pogled na partnerstvo, družino, življenje, ki mora biti čim bolj skladen s tvojim pogledom. Čas spoznavanja je ključni čas, kjer se morata spoznati na ogromno področjih, ključnih za skupno življenje ter preveriti, koliko sta si skladna in koliko različnosti sta še pripravljena sprejeti. Kar se tiče vernosti partnerja - kot vidim poznaš le tradicionalno vero, ne poznaš pa duhovne plati vernosti, osebnega odnosa čiste Ljubezni do tebe, ki je najboljši zgled kristjanom, kako se truditi v zakonu kar najboljše živeti partnersko ljubezen. Molitev je pogovor z Bogom, tako kot se pogovarjaš s človekom. Ni pravilnega načina molitve, pravilen je vsak način pogovora z Bogom. Eni se bolje najdejo v že napisanih molitvah, obrazcih, drugi v ponavljanju kratkih vzdihov, tretji v molitvenih skupinah, četrti v meditaciji, načinov molitve pa je toliko, kolikor je ljudi. Tudi vernost partnerja lahko pomeni marsikaj, od tega, da ima zakramente uvajanja v krščanstvo, sicer pa vere ne prakticira, do tega, da je tradicionalen kristjan, ki pridno hodi k tedenski maši in to je skoraj vse, pa do celega spektra na poti k verniku, ki v svojem vsakdanu uresničuje krščansko ljubezen. Skratka, vernost je nekaj zelo temeljnega in obsega ogromno področjih življenja. Ne jemlji kot edinega izraza vernosti le tega, ki ga poznaš sama od svoje družine. Končno si tudi dovolj stara, da zapustiš vernost, kot ste jo poznali v družini in jo nadgradiš z osebnim odnosom do Boga, izkustvom, ki temeljito pozitivno spremeni vsa področja tvojega življenja.

Nihče ti ne more povedati, kateri partner bo zate ustrezen, sama si ga boš morala izbrati. Starši znajo biti pokroviteljski in si lastiti to pravico, vendar je to zelo napačno. To odgovornost boš morala prevzeti sama. To je zelo zahtevno, sploh, ker daje človek na začetku spoznavanja po navadi precej drugačno podobo o sebi, kot po letu skupnega življenja, kjer se ne da več igrati, temveč se pokaže resnica o človeku.

Upam, da sem ti dala dovolj izhodišč za razmišljanje in konkretno akcijo. Začni z rednim in temeljitim delom na sebi, potem bo vse ostalo dosti lažje. Vztrajaj in presenečena boš, kako čudovito je življenje. Vse dobro, Andreja Jereb

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(4 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 2410-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti