Pogovarjala sem se z Beti, zdravnico in mamo štirih otrok ter Alexom, študentom medicine. Kaj je tisto, kar ju osrečuje? Sta že videla kakšen čudež? 

Image
Foto: Mateja Bevk
Lep pozdrav, Beti! Ste zdravnica, mama štirih otrok, pojete v pevskem zboru in ste vključeni v zakonsko skupino. Kaj je tisto, kar vas najbolj razveseljuje, kaj dela vaše življenje res lepo?

Največja vrednota v življenju mi je družina. V njej se čutim najbolj sprejeto in ljubljeno, kljub mojim slabostim in pomanjkljivostim. Prav v družini se lahko najbolj veselim, pa tudi najbolj iskreno razjočem. Rada imam moža in najine otroke. V veliko veselje mi je tudi delo družinske zdravnice. Rada spremljam ljudi v težkih in lepih trenutkih življenja, jim prisluhnem v njihovih zgodbah in jih opogumljam za življenje. Veliko tudi prejmem od ljudi, ko vidim kako vztrajni in potrpežljivi so v hoji s težko boleznijo.

Ste morda že doživeli kakšen čudež? Kaj kar je bilo čudežno lepo ali čudežno neverjetno?

Mislim, da sem kot čudež doživela besede tolažbe: ko mi je umrl tata, sem v žalosti odprla Sveto pismo. Prve besede so bile: » Da ne boste slabo poučeni o vaših umirajočih, niso umrli, temveč živijo.«

Kako vi doživljate srečo? Vam je dosegljiva?

Srečo doživljam v drobnih vsakodnevnih stvareh. V stalnem ozaveščanju, da sem bogato obdarovana že s tem, da se imava z možem rada ter da so nama bili dani štirje otroci.

Živijo, Alex! Si študent medicine, poročen z najboljšo punco na svetu, aktiven vsepovsod ... Kaj je tisto, kar te najbolj razveseljuje, zaradi česar lahko rečeš, da je tvoje življenje res lepo? 

Nisem zelo aktiven vsepovsod. Še ne dolgo nazaj sem bil pri skavtih, pri mladi.net, v debatnem krožku in mogoče še kje, a zadnje leto sem se bolj posvetil dokončanju študija, tako, da si za ostale stvari vzamem (pre)malo časa. Kaj me najbolj razveseljuje je težko opisati. Vsi ljudje imamo majhna veselja, in mislim, da so ta tista, ki delajo življenje res lepo. Sta pa dve stvari, za kateri opažam, da mi pomagata bolj ljubiti trenutke, ki so mi dani. Ena je moj študij, ob katerem zaradi srečevanja z boleznijo vsak dan bolj cenim zdravje, ki je dano meni in mojim bližnjim. Temu se pridruži še zavedanje, da smo mladi, da lahko naredimo svet lepši. Tudi to je del izkušnje iz bolnišnice: z zelo preprostimi stvarmi lahko polepšamo življenje, tudi tam kjer je bolezen, kjer so težave in trpljenje. Druga stvar je malce hecna. Verjetno večina od nas kdaj prebere kakšno knjigo ali pogleda film, kjer občudujemo 'junake' in se v teh likih 'najdemo'. No, včasih se poskušam obnašati kot, da sem del neke zgodbe - običajno takrat, ko stvari niso take, kot bi si želel. V dobrih zgodbah so najprej velike težave, ki jih je treba rešiti. Fino je gledati na svoje življenje kot na 'dobro zgodbo'. In ker pišem za mladi.net lahko zaključim, da je od 'dobre zgodbe' do evangelija samo korak.

Image
Foto: Meta Ž.
Se ti je v življenju že zgodil kakšen čudež? Pa kaj čudežno lepega/ čudežno neverjetnega?

To, da sem se rodil. :) Mislim, da je bil Chesterton tisti, ki je rekel, da je neumen tisti, ki v čudeže ne verjame - saj so vsepovsod okoli nas. Za kristjana je največji čudež sama evharistija. Seveda pa si navadno želimo bolj 'pompoznih' čudežev, stvari, ki zgledajo kot ognjemet na Ljubljanskem gradu. Mislim, da je to v bistvu žeja po veri, želja po zunanjem dokazu, saj bi bilo v taki situaciji lažje 'verovati'. Seveda potem od resnične vere ne ostane kaj dosti. V dobri družbi smo se nedavno pogovarjali, kaj je pravzaprav definicija čudeža in kar dolgo se med sabo nismo strinjali. Pravi čudež je tisto, kar ne znamo razložiti z zakoni narave, seveda pa je hitro vprašanje, kakšno je naše poznavanje 'zakonov narave'. Marsikaj, kar se je v preteklosti dojemalo kot čudež, bi danes znali 'znanstveno' razložiti. Je torej čudežev sedaj manj, ker bolje razumemo 'naravo', ali zato, ker jih nočemo videti?

Si eden tistih, ki točno vejo, kaj bi radi in grejo po najbližji poti do cilja ali so ti cilj majhne vsakodnevne radosti? Kako bi na kratko opisal srečo, kakor jo ti dojemaš? 

Trenutno bi napisal 'da na žalost nisem tak, da bi šel po najbližji poti do cilja'. Po drugi strani pa so me nekaj časa celo hecali, da 'bo že Alex naredil načrt', ker sem vedno hotel vedeti, s kakšnim namenom delamo kaj. Resnica je seveda 'malo mešana'. Imam velik cilj, ki je 'onstran', in dostikrat imam težave, ker mi ta cilj ne daje jasnih odgovorov glede moje prihodnosti, niti glede vsakodnevnih malenkosti, zaradi česar se moja draga dostikrat jezi, češ, da sem neodločen. Zagovarjam sicer idejo, da je ne glede na velikost in daljnosežnost cilja, pomemben trenutek, ki nam je dan. Sreča? Poleg preprostosti je za srečo pomembna resnicoljubnost. Do sebe. Potem človek vidi, da ni srečen, ker je suženj - ponavadi samega sebe ali pričakovanj drugih. Sreča je vedno dosegljiva, ni pa to isto kot veselje, odsotnosti žalosti. Gotovo jo je težko definirati. Tolstojeva misel je, da so nesrečne družine nesrečne vsaka na svoj način, srečne pa so si podobne. Morda je hotel povedati, da ne-srečo lažje vidimo, opišemo, pokažemo nanjo kot na srečo. Vseeno mislim, da je sreča na nek način naša 'izbira'. Ne gre samo za čustvo, treba se je naučiti in hoteti biti srečen. Bi pa posebej opozoril, da je precej lahko o sreči pisati (kot jaz) v civilizaciji polnih želodcev. Če bi sam okusil vsakodnevno lakoto stotin milijonov, bi o sreči mogoče razmišljal zelo drugače. 

 

Pa ti, si srečen? Bi nam lahko povedal zakaj? 

 

 

Zadnja sprememba: sreda, 30 maj 2012
(9 glasov)

Komentarji 

 
#2 leeloo 2012-05-30 18:21 Srečna!
Ker zaradi oseb, ki me imajo radi vidim smisel življenja! :)
Citat
 
 
#1 Simona 2012-05-30 13:41 Srečna!
Ker lahko počnem čisto vse, kar si želim! In ker imam čisto vse, kar si želim. In ker lahko sanjam čisto vse, kar si želim!
Citat
 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 3177-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti