| četrtek, 24 maj 2012

Dvajsetletnik se je pred kratkim začel seznanjati z vero in krščanstvom. Pravi, da je zaradi tega srečnejši. Pa vendar je danes težko biti veren …

 

Pozdravljeni, star sem 20 let. Odkar pomnim sem se zavedal prisotnosti nečesa »večjega«. Ampak je moj pogled na svet bil dokaj deističen. Zadnji dve leti pa mi je vse skupaj postalo dokaj nelogično ... Zakaj bi obstajal nek »bog« in ne bi imel nobenega direktnega vpliva na naše življenje? Ker živim v Sloveniji je bila seveda prva religija na dosegu roke krščanstvo (katolik). Prebiram molitvene knjige, nekaj S.P. sem tudi že prebral, ampak se še učim. Celo življenje sem živel »moralno« ... Po resnici povedano nisem imel izbire. Od nekdaj imam v sebi »glas«, ki mi pravi, kaj je prav in kaj je narobe. Sem daleč od popolne osebe, trenutno niti ne težim k temu dosežku, saj sem na začetku svoje krščanske poti. Nočem, da izpade to vse skupaj kot šala, ampak odkar sem se posvetil »duševnem iskanju«, sem povprečno srečnejši. Pred nekaj dnevi ko sem se tuširal, sem začutil toplino, ki se je ne da opisat. Vse je bilo mirno in globoki v meni se je slišal glas »ne skrbi, vse bo v redu«. Ne vem ali je to plod moje domišljije ali sem zares dobil sporočilo. Priznam, v današnjem svetu je težko biti veren ... Ampak ne zaradi pomanjkanja vere, ampak zaradi razočaranja s strani ostalih ljudi. Zdi se mi, kot da nas je nekaj tistih pravih ljudi (vernih ali ne) le še peščica. In to me utesnjuje ... Ne da mi miru in mi dela preglavice ... Načeloma se nerad o svoji veri pogovarjam z ljudmi ... Zaradi njihovih prepričanj ... Češ da je to vse skupaj »čudno« ... Je s tem kaj narobe? Probal sem mnogim predstavit vero, ker sam vidim da nimajo blage veze, kaj sploh krščanstvo uči. Ampak enostavno nimam volje o debatiranju ...

 

Hvala za tvoje zelo zanimivo razmišljanje!

Mislim, da je vsak človek že kdaj v svojem življenju začutil prisotnost transcendence, občutek, da je nekaj večjega in močnejšega od nas samih, nekaj kar ureja svet. Jaz kot vernik verjamem, da je Bog ustvaril svet. Pa ne samo ustvaril in nas pustil same; verjamem, da ima neposreden vpliv na nas. Ta vera je seveda prepuščena slehernemu posamezniku.

Eden od vplivov je preko glasu vesti. Kot sam praviš, nas vest opozarja, kaj je prav in kaj ne. Človek kot svobodno bitje lahko vest posluša ali zatre. Prvo nam prinaša notranji mir, zatrtje vesti pa daje človeku najprej občutek, da je gospodar življenja in da lahko počne kar hoče, kasneje pa ga vodi v nemir, razdvojenost in razočaranje. Poslušanje glasu vesti in skrb za duhovno življenje človeka navdajata z občutki notranjega zadovoljstva in polnosti življenja, ki se ga velikokrat ne da opisati z nam poznanimi besedami. Človek se preprosto počuti srečen in celo skrbi in problemi izgubijo svoj težo. Za slednje je potreben spust v globino in soočenje s samim seboj, svojimi napakami in šibkostmi, kar večini ljudi ni všeč in raje ostajajo na površju. Takšen občutek se jim v danem trenutku izdaja kot lagoden, na dolgi rok pa pušča v človeku praznino, brez pravega temelja za življenje. Človek brez temelja pa se tako kot hiša slej ko prej sesuje.

Praviš, da si daleč od popolne osebe. Se ti pridružujem. Tudi zase lahko trdim podobno, čeprav bi tu pravzaprav potrebovali definicijo popolnosti. Sicer pa bistvo življenja ni v tem, da bi iskali neko popolnost, bistvo je v tem, da iščemo božjo voljo in jo poskusimo udejanjiti v svojem življenju. Sveti Gregor Nacianški v prispodobi pravi, da je človek kot glasbeni inštrument, na katerega igra Bog, ki je glasbenik. Naloga človeka je, da skrbi, da je inštrument ves čas uglašen. Le tako lahko Bog zaigra na njem lepo melodijo.

V današnjem času je res težko biti veren, posebno v Sloveniji, in človek noče biti črna ovca in izstopati iz družbe. Vendar kljub temu sem prepričan, da je še vedno zelo veliko vernih, ki podobno razmišljajo kot ti. Ljudje se pogosto obremenjujemo s tem, kaj drugi mislijo o nas, zakaj ne verujejo, kako bi jih prepričali, razložili lepoto vere in podobno. Osebno verjamem, da je najboljše pričevanje naše življenje. In če je potrebno, kot pravi sveti Frančišek Asiški, uporabimo tudi besede. Če koga zanima moja vera in razlogi zanjo, mu z veseljem povem svojo izkušnje vere.

Vera pa ni le neko privatno notranje doživljanje Boga. Potrebno je svojo vero hraniti in skrbeti zanjo z molitvijo, duhovnim branjem, zakramenti in odnosom do sebe in soljudi. Lažje je, če živimo v okolju, ki je temu naklonjeno, zato ti svetujem, da poiščeš družbo, ki razmišlja podobno kot ti. S tem ne pravim, da se drugače mislečih ljudi izogibaj, saj se tudi v takšnih primerih naša vera kuje in preizkuša, lahko pa je tudi oznanjevalna. Je pa vedno nevarnost, da takšnim preizkušnjam podležemo, zato potrebujemo pomoč in podporo v drugem; v Bogu in sočloveku.

Želim ti, da bi v preprostih vsakdanjih stvareh odkrival lepoto, ki nam jo Bog ponuja in ne izgubil upanja niti takrat, ko se ti bo zdelo, da vsi razmišljajo drugače kot ti.

V molitvi s tabo,

p. Miran

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(0 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 1882-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti