V ponedeljek smo klepetali z Rokom Mulcem, slepim študentom anglistike. Pri študiju so mu v veliko pomoč spletni slovarji, ki so prilagojeni slepim. Pomagajo mu tudi profesoji s prilagoditvami: »Do sedaj še nisem naletel na primer, ko mi tega ne bi hoteli ali mogli omogočiti. Če prosim za pomoč (govorilne ure), mi vedno radi priskrbijo gradivo, ki ga potrebujem. Tudi če rabim podaljšan čas, se individualno pogovorim s profesorjem. V kolikor je tak čas potreben, mi ga omogočijo.«

ImageTudi v vsakdanjem življenju Roku ljudje radi pomagajo: »Če potrebujem pomoč in je ne dobim, je to večinoma zato, ker nisem prosil. Tudi prositi se še vedno učim :) « Včasih mu ljudje hočejo pomagati tudi, ko pomoči ne potrebuje: »Zdi se mi, da bi ljudje na splošno radi pomagali slepim, včasih še preveč. S preveč mislim situacije, ko te npr. nekdo pelje čez cesto, kadar je nimaš namena prečkati, ipd. :)«

Na vprašanje, kako se vidi čez 10 let, je povedal: »Verjetno bom imel malo redkejše lase, malo bolj sesut glas, zaradi preglasnega govorjenja in prepevanja in malo več skrbi kot jih imam sedaj. Želim si pa poiskati delo in si ustvariti družino.« Družina je tudi sicer visoko na Rokovi lestvici vrednot: »Trudim pa se, da bi bila moja prva vrednota Bog, druga družina, tretja pa mogoče glasba.«

Poleg pisanja in petja pesmi, se glasbeno udejstvuje tudi ob igranju kitare in klavirja. O učenju pravi: »Šel sem skozi normalen učni proces. Razlika je bila v tem, da sta bila učitelja usposobljena za učenje slepih/slabovidnih in sta imela pri tem veliko izkušenj.« Vsak instrument je zanj poglavje zase, se mu pa ne zdi, da je bil prikrajšan, ker ne vidi: »Klavir je zahteven, ker moraš pridobiti izreden občutek za orientacijo, kitara pa je zahtevna zaradi moči, ki jo moraš dobiti v roke, bolj kot zaradi vida. V resnici pa me slepota pri nobenem inštrumentu ni nikoli ovirala, ker rad igram in raziskujem.«

Tudi sicer slepote ne jemlje kot nekaj tragičnega. Nikoli se npr. ni vprašal, zakaj ravno on ne vidi, k čemur so po njegovem mnenju veliko prispevali njegovi bližnji: »Najbrž gre posebna zahvala pri tem mojim staršem in mlajšemu bratu, ki so me sprejemali le kot človeka, ki ne vidi, ne pa kot človeka, s katerim bi bilo še kaj drugega narobe.«

Celoten klepet si lahko prebereš tukaj .

 

Zadnja sprememba: torek, 15 maj 2012
(5 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 3035-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti