Mali deklici so nadeli etiketo »slabovidna«. Pravijo, da so me kot malo dojenčico operirali in kmalu za tem zapravili veliko količino denarja za očala, pod katerimi se je moj nos kar šibil. Očem je bilo treba povečati sliko, saj so očesni strokovnjaki namerili 30% vid. V sedmem razredu osnovne šole sem moj podaljšek telesa - očala, ki so bila hkrati meja mojega telesa - zamenjala za izrazito manj opazne leče. Glej ga zlomka, po meritvah sem z lečami videla še malo manj, a moje življenje je postalo veliko bolj znosno, človeškemu bitju prijazno. Čemu taka sreča, saj se nisem znebila moje »prizadetosti«, vid je bil le še slabši?

Image
Foto: Mateja Bevk
Dejanska slabovidnost sama po sebi še ni prizadetost. Hendikep je družbeno konstruiran, ustvari se z odzivi družbe. Kot majhni deklici, pa tudi danes, me niti ne boli dejstvo, da ne morem prebrati črk na power-pointu, pa če prav sedim v drugi vrsti; ne rani me dejstvo, da ne vidim prebrati menija v restavraciji in številk avtobusa tam v daljavi. Včasih sem mislila, da me rani podaljšek, tista »nemogoča« centimetrska očala, ki si jih moram nadeti, ko ne nosim leč. Ne, ranijo me odzivi! Slišim poglede mimoidočih, vidim pripombe, okušam rano … Spominjam se male deklice, spominjam se pogledov, ki se ustavi na mojih očalih, niti ne na meni, ampak tam na mojem podaljšku, in to so bili pogledi, ki so ranili in še vedno ranijo, ko si v stiku z njimi, kljub temu da ne veš če zares obstajajo. Nekateri ljudje do tebe stopajo z besedami, da imamo vsi na nek način posebne potrebe. Je že res, a premaknimo se korak dlje: Taka racionalizacija spregleda, da na izkušnjo hendikepa vplivajo prav negativni odzivi okolja in da so razni primanjkljaji različno vrednoteni. To je tisto, ki boli. Nekatere nesposobnosti ustvarjajo hendikep in druge ne. Prizadetost se nikoli ne naša zgolj na nesposobnost, da nečesa ne moremo videti ali razumeti, temveč na družbene posledice, ki iz tega izhajajo. V nekaterih situacijah biti drugačen pomeni nekaj manj, spet v drugih drugačnost pomeni nekaj več in to znotraj iste kulture! Kljub mojemu relativno malemu, pogosto neopaznemu hendikepu, doživljam oba pola. Ko ljudje izvedo, da »ne vidim« se opazi skoraj neverjetno občudovanje. … Le zato, ker mi na papirju piše, da ne vidim dobro, moje delo postane nekaj posebnega.

»Najboljši« pa so mediji … Članki v revijah pripovedujejo zgodbe o super kripljih. »Kljub invalidnosti dokončal fakulteto!« Od kdaj so intelektualne sposobnosti povezane z nogami, rokami? Zakaj nikoli ne zasledim naslova »Senzacionalno, kljub temu da je moški bele polti, igra harfo!« Na misel mi priskaklja izkušnja iz enega izmed taborov za slepe in slabovidne v tujini. Obiskala nas je nacionalna televizija, postavili so nas v vrsto, nam rekli naj se smejimo in naj vsak pove podatke o sebi v po naslednjem kopitu: »I'm Milka from Slovenia and I am visually impared.« Bili smo popravljeni, ker se nismo smejali. V mojem telesu je vrel žolč in kri, a takrat še nisem znala narediti koraka stran in se odstraniti iz snemanja, ki je bilo resnično razosebljanje. Zapomni si le en stvar. Ko srečaš človeka, srečaj človeka in ne njegovega hendikepa!

 

Navdihnjeno po knjigi Darje Zaviršek, Hendikep kot kulturna travma: historizacija podob, teles in vsakdanjih praks prizadetih ljudi

 

Zadnja sprememba: ponedeljek, 14 maj 2012
(7 glasov)

Komentarji 

 
#1 Billynix 2017-04-23 20:52 wh0cd861762 cialis generic: http://cialisgeneric2017.com/ Citat
 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 2170-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti