Ančka P. | petek, 11 maj 2012

Prvo romanje študentov katoliških študentskih domov na Zaplaz, v ponedeljek 7. maja, je bilo priložnost za srečanje z Bogom ob zgledu blaženega Alojzija Grozdeta. Večer je bil prepleten z druženjem, tišino in molitvijo. V nadaljevanju si lahko preberete nekaj vtisov iz romanja.

ImageJ.K.: Blaženi Alojzij Grozde je v eni od svojih pesmi zapisal: »Sem mislim, da sem sam na sredi teh valov, na sredi teh vetrov in nisem vedel, kam.« Tudi tisti, ki smo se na Zaplaz odpravljali prvič, nismo natančno vedeli kam nas bo vodila pot. A nismo bili sami. Pustili smo se voditi tistim, ki so romali večkrat, pustili smo se voditi sveči... Lepo bi bilo, če bi se pogosteje pustili voditi zgledu blaženega Alojzija Grozdeta. O tem in še marsičem sem premišljevala na ponedeljkov večer, ko sem se s s študenti študentskega doma Janeza Frančiška Gnidovca ter študenti drugih ljubljanskih študentskih domov, odpravila na Zaplaz k blaženemu Lojzetu Grozdetu. Romali smo pod geslom »Življenje, pridi, pridi!« in se ob petih postajah spominjali njegovega prehitro končanega življenja ter ob njih razmišljali o možnih vzporednicah z našimi življenji. Ko smo prispeli do cerkve, je sledila predstavitev in razlaga Rupnikovega mozaika ter sv. maša, pri kateri smo študentje sodelovali s petjem ter spontanimi prošnjami in zahvalami. Srečanje smo zaključili s prijetnim druženjem in se proti domovom odpravili opogumljeni ter s še močnejšim zavedanjem, da nismo sami.

M.G.: V ponedeljek zvečer smo iz našega študentskega doma šli na romanje na Zaplaz. Sicer sem vedela, da so povabljeni tudi od drugod, vendar sem nekako pozabila to. Mračilo se je, na poljih so se delale meglice. Pot do tja je bila krasna, tako vidno kot slišno, saj sem se naklepetala s prijateljicami, s katerimi se že dolgo nismo videle. Ko smo prišli na parkirišče, sem bila kar presenečena, da je toliko drugih že zbranih. Začeli smo. Romanje je potekalo v „skoraj“ temi. Ob svečkah, ki so prebudile duha, da je pil iz prebranih besed. In si živo predstavljal Grozdetovo življenje, ki mineva v takem večeru. Podobno je vsakemu izmed nas. Vsi smo povabljeni, da mu sledimo. V cerkvi smo pokleknili pred Njegov oltar in nanj položili svečke. V znamenje, da je vsak nekaj prinesel in tam to pustil. Domov smo odšli drugačni.

A.P.: Odmev prijetnega klepeta med vožnjo in pričakovanje nečesa lepega, a še nekoliko skrivnostnega, je napolnjevalo moje misli v začetku romanja, ko smo se študenti (predvsem študentke :)) katoliških študentskih domov zbrali, da bi skupaj romali na Zaplaz. Simbol sveče, me je vabil k odprtosti. Osvetljeval je tisto, kar se pogosto zdi nepomembno, a je bistveno. Prepletali so se trenutki srečanja s seboj, z drugimi in z Njim v tišini, pesmi in smehu. V prijetni utrujenosti med vožnjo nazaj v Ljubljano je z okusom po krofih v meni odmevala hvaležnost za trenutke, ki so me spomnili, da je mogoče živeti v ljubezni, če si upaš verjeti, da nisi sam.

 

Zadnja sprememba: petek, 11 maj 2012
(5 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 1946-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti