Alison K. | torek, 01 maj 2012

ImageTo so besede Luce di Tolveja, ki je prišel  s svojo pretresljivo zgodbo pričevat mladim na škofijski dan mladih v Postojno.  »Čakamo Luca!« so bile besede večine mladih, ki so zjutraj ob ritmih glasbene skupine Svetnik čakali na veliko pričevanje. Zloglasna tema o homoseksualnosti, še več, o geju, ki mu je krščanska vera spremenila življenje, je razburila mnoge medije. Ti so imeli veliko (neresnice) povedati pred samim škofijskim dnevom mladih. Kaj lahko povedo danes, po tem, ko so upam da slišali njegove besede, (še) ne vem. Kar pa lahko jaz povem o njem, je to …

Njegova zgodba se začne pri družini. Starša sta se ločila, ko je bil star 6 let. Poleg bolečine, ki doleti otroka ob takem dogodku, je lahko prisoten tudi občutek krivde. Oče je odšel, Luca je živel pri mami. »Nisem se zanesel na očeta, ker ga ni bilo. Tako nisem gradil moškosti. Imel sem le mamo in postajal sem vse bolj podoben ženskam,« začne Luca govoriti o svoji homoseksualnosti. V šoli se je zadrževal v ženski družbi, začel ga je privlačiti sošolec s katerim je sedel pri pouku, zaradi njegovega obnašanja marsikdo ni vedel ali naj mu pripiše spol deklice ali dečka. Želel si je izražati moškost - igrati nogomet in početi vse tiste stvari, ki jih navadno počnejo fantje v puberteti. »A nisem mogel, saj pri sebi nisem mogel ustvariti tistega moškega čuta!« Psiholog je potrdil, da je homoseksualec. Kmalu je v sebi začutil željo po osamosvojitvi. Želel je čim prej postati samostojen in zaživeti svoje homoseksualno življenje. Njegovi večeri so postali obiskovanje gejevskih klubov, kjer je lahko navezoval stike s fanti - z njimi začenjal odnos in se predajal užitkom. Želel je biti privlačen, skrbel je za svoje telo. Povabili so ga v Milano, v svet mode. Materialne dobrine so postale velik delež v njegovem življenju. Razdrte zveze s fanti je kmalu zamenjal nov odnos. V spolnih odnosih je iskal potešitev in željo po ljubezni. Njegova kariera je napredovala. Začel se je ukvarjati s potovalno agencijo za geje. S tem, ko jih je vabil na potovanja, je pripomogel tudi k temu, da se geji vse bolj razširijo v družbi. Zahajal je v dežele kjer za geje ni nikakršnih ovir, kjer se lahko med seboj poročajo in posvajajo otroke. Po desetih letih pa je v njegovem svetu, ki je bil poln zabave, denarja, užitka, seksa, začutil, da gre za veliko mero nekakšnega kanibalizma. Čutil je, da te stvari niso v redu. Vse več njegovih prijateljev je začelo umirati zaradi posledic okužbe z virusom HIV. Vsako leto je na ta način izgubil nekaj prijateljev, znancev. Čez nekaj časa je padel v depresijo, ki jo je spremljala visoka vročina. Po sprejetju v bolnišnico so tudi njemu potrdili okužbo z virusom HIV. »Vsak dan sem mislil na samomor.« Joga, budizem, alternativna medicina, vse to ni nič pripomoglo njegovi ozdravitvi.

ImageNekega dne je v hiši zagledal rožni venec. Od staršev je prejel katoliško vero, bil je vzgojen v nauku Jezusa Kristusa. A je bila njegova vera izgubljena. Njegov način življenja in prepričanja niso bila v skladu s katoliško vero. Bil je odtujen od Boga. Vse do tistega dne, ko je v sebi začutil močno željo po molitvi. Ne po budistični molitvi ali po katerikoli drugi molitvi. Ampak po molitvi rožnega venca. Spomnil se je na svojo mamo, ki je že dolgo časa molila zanj in prosila Boga naj njen sin spremeni svoje življenje. Spomnil se je starih staršev, ki so prav tako vneto molili zanj. »Začutil sem mir v srcu, ljubezen in glas, ki mi je govoril naj vztrajno molim naprej.« Začutil je nov svet, odraz nekega novega življenja. Težko opiše, kaj vse je občutil. Takrat se je začelo njegovo življenje spreminjati. Opravil je sveto spoved pri kateri je dobil spodbudo: »Moraš se obnašati kot kristjan!« Začel se je zanimati za življenje svetnikov, hodil je k sveti maši in še naprej molil. »Jezus me je vabil na drugačno pot.« Čutil je močno voljo, da se želi spreobrniti. Poiskal si je  »normalno« službo in se zaposlil v klicnem centru. Želel se je oddaljiti od poklica v modnem svetu, saj se mu je ta možnost še vedno ponujala. Želel se je otresti stvari, ki so ga navezovale na staro življenje. Še vedno je imel stare prijatelje, ki pa so ga imeli za norega vsakič, ko so ga slišali govoriti o patru Piju ali sveti Favstini Kowalski. Nato je poiskal pomoč pri nekem ameriškem psihologu. Njegovo poslanstvo je pomagati vsem tistim, ki niso pravi homoseksualci. Fantom z raznimi tehnikami pomaga najti svojo moškost. Pomaga, da se posameznik najde v samem sebi, pomaga navezati odnose na pravi način. Vstopil je tudi v skupnost Kristoterapije. Vse to mu je odprlo vrata v lepši svet. V svet, kjer se je čutil svobodnega, izpolnjenega, sprejetega. V svet v katerem pri sebi ni več čutil homoseksualnih impulzov. Začutil je celo, da bi se lahko zaljubil v žensko. Na delovnem mestu je čez nekaj časa res opazil blondinko, ki mu je prirasla k srcu. Minili so trenutki njunega skupnega druženja. Punca je sprejela dejstvo, da je bil Luca nekoč homoseksualec. Nikakor pa ni sprejela tega, da moli, hodi k sveti maši in se izroča Mariji. To je bil razlog za slovo. Luca pa je tista prava čakala na romanju v Medžugorje. Spoznala sta se leta 2006 in čez dve leti svojo ljubezen ovenčala s poroko. Danes si želita otroke, rada bi tudi pričevala mladim. Njegova bolezen se je celo tako izboljšala, da ni nevarnosti za prenos na potomce. Predvsem pa se trudita hoditi v pravo smer in zaupati Bogu. Delujeta v združenju, ki pomaga homoseksualcem. Povezani so z duhovniki in laiki. S pomočjo psihoterapije in Kristoterapije skušajo najprej ugotoviti, zakaj je nekdo zašel v svet homoseksualnosti, zakaj ne more živeti tistega za kar je ustvarjen, zakaj ne more zaživeti, kot moški ali ženska. Največkrat je vzrok v družini - spolne in čustvene zlorabe, pomanjkanje ljubezni. Vse to se potem odraža v nepravih odnosih z drugimi ljudmi.  »Homoseksualnost ni bolezen,« pravi Luca. Veliko mladih s pomočjo teh dveh terapij in s pomočjo vere na novo in normalno zaživi, ker so deležni notranjega ozdravljenja. Najdejo lastno identiteto. Veliko se jih poroči in ustvari družino. Bog je velik in koga pokliče tudi v posvečeno življenje.

Na koncu sta bila z ženo pripravljena odgovarjati na vprašanja mladih. Ob slišanem mi je na misel prihajalo veliko stvari. Zakonca Di Tolve sta zame v tem svetu delček mozaika velikih zmag. Vsekakor so se nam odprla nova obzorja in nam v glavah ne ostajajo le tista, ki nam jih podajajo mediji in predstavljajo eno in edino pot. Kako že gre tisti stavek? »Svet ni črno-bel.« In še enkrat: »Bog JE velik!«

 

Pričevanje Luca di Tolveja, Škofijski dan mladih, Postojna, 28.4.2012

 

Zadnja sprememba: torek, 01 maj 2012
(15 glasov)

Komentarji 

 
#1 Stanka 2012-05-03 14:49 a mi lahko nekdo prosim razloži, kako bosta imela otroka, ne da bi okužil še ženo in posledično otroka? če predpostavljamo , da moške spolne celice po neki teoriji ne prenašajo nujno hiv-a, jih bosta imela z umetno oploditvijo? kolikor jih bo bog dal? Citat
 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 3993-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti