Ančka P. | sreda, 25 april 2012

Svet hiti. Zjutraj večina odraslih nekoliko zaskrbljeno pogleduje na uro ali telefon in upa, da tudi tokrat ne bodo zamudili v službo. Mudi se jim v službo, pa iz službe, pa spat … Hiti soseda. Rada bi bila med prvimi, ki bodo danes v trgovini. Ker mu ne preostane drugega, hiti tudi njen pes. Hitro stopica za njo - zgleda, kot bi bil na baterije. Hiti profesor na faxu, ker se mu spet dozdeva, da študentom ne bo uspel razložiti niti polovice »najpomembnejše« snovi …

Image
Foto: Mateja Bevk
Nekaj let nazaj sem bila trdno prepričana, da ne bom nikoli padla v krog hitenja. Pa (skoraj) sem. Včasih se mi zdi, da so mi obveznost hitenja podtaknili. Ker bi poleg študija rada počela še kaj, kar ni nujno, je pa koristno in prijetno ter ohranjala stike z ljudmi, ki se mi zdijo prijetni in čudoviti, sem morala v paketu s tem »obvezno« vzeti še hitenje.

Počnem več stvari hkrati, a se nobeni ne morem zares posvetiti. Ko me kliče prijateljica, ji povem, da imam za klepet točno 5 minut časa. Seminarske naloge oddajam zadnjo minuto. Pogosto si želim, da bi avtobus pripeljal na postajo nekaj minut točno takrat, ko bom jaz pritekla tja. Jezi me, ker preveč stvari delam zadnji trenutek in so za to narejene slabše, kot bi lahko bile. Rada bi imela več časa za … (skoraj) vse.

Zazdi se mi, da so si dnevi zelo podobni med seboj. V gledanju na uro sploh ne opazim več, kdo so drugi in kdo sem jaz. Pogrešam občutek čudenja ob različnosti in neponovljivosti vsakega posameznika. Razmišljam predvsem o tem, kaj vse še moram narediti in se jezim, ker mi tolikokrat ne uspe. Zdi se mi, da stopam nazaj, namesto naprej in da sem le ena izmed mnogih. Dvomim v to, da sem tudi jaz tista, ki bi lahko vsaj malo spremenila svet.

Hitenje včasih prekinejo trenutki, ko me nekaj popolnoma prevzame. Takrat samo sem in se čudim lepoti trenutka, ki mi ne pusti, da bi ostala takšna, kot sem bila prej. Objem srečnega človeka, jagode s smetano in čokolado, preprostost stare mame in ustvarjalnost aprilskega vremena … Spomnim se, da On ljubi vse, kar je (Mdr, 11 24). Spet si upam uporabiti darove, ki jih imam. Gozdovi bi bili namreč zelo tihi, če bi v njih prepevale samo ptice, ki najlepše žvrgolijo (Henry Van Dyke). Spet lahko verjamem Besedi: »Poglejte ptice neba! Ne sejejo in ne žanjejo niti ne spravljajo v žitnice, in vendar jih vaš nebeški Oče hrani. Ali niste vi več vredni kot one?« (Mt 6,26)

 

Zadnja sprememba: sreda, 25 april 2012
(4 glasov)

Komentarji 

 
#1 PhyllisCulse 2017-03-21 03:54 wh0cd497389 Viagra Price: http://viagraprice2017.com/ Citat
 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 1865-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti