| petek, 20 april 2012

Leonorina družina je zaznamovana z zapletenimi odnosi. Oba starša sta imela težko otroštvo, njun zakon ne temelji na zrelih temeljih, vse to pa se zrcali tudi v odnosu do otrok, ki doživljata, kako se vzorci obnašanj staršev ponavljajo tudi v njunem življenju. V Leonori se tako kopičita bes in občutek nemoči, zato prosi za pomoč.

 

Pozdravljeni.

Nekako ne vem, kako naj se izkopljem iz odnosov v družini, ki vse bolj pritiskajo name. Naj najprej na kratko opišem oba starša.

Oče prihaja iz zelo nestabilne družine: odraščal je kot najmlajši otrok med petimi ženskami, sestri sta 10 let starejši od njega. Očeta ni imel, časi so bili težki. Bil je punčica očesa vseh žensk in posledično ni nikoli čustveno dozorel. Tudi mama je imela težko otroštvo. Rasla je kot edina deklica med tremi dečki, njena razočarana in zagrenjena mati je nosila hlače, občutljiv oče pa se je zatekal v alkohol. Moja mama je bila očetova ljubljenka (bratje so bili "prekleti") in ubogljiva posrednica v prepirih. Zavestno se je odločila, da v njenem zakonu ne bo "krega", zato se tega na daleč izogiba. Z mojim očetom se je poročila, ker se ji je zaradi vztrajnosti zasmilil. On pa je v njej našel novo popustljivo in ljubečo mamo.

Oče je agresiven in eksploziven. Mama pa poskuša njegovo negativnost izenačiti s skrajno in pretirano prijaznostjo. Ko sva bila z mlajšim bratom majhna, je bil odsoten pri vzgoji - spomnim se ga le kot grožnjo, saj je (izpred televizijskega sprejemnika) vpil na naju, če naju je med igro zaneslo in sva bila preživahna. Zdaj si razlagam, da je bil (in je še vedno) ljubosumen na naju, saj je mama z nama preživljala cele dneve. Kasneje je začel z nama manipulirati: pridobil naju je na svojo stran, prevzemala sva njegovo mnenje o sorodnikih, ki mu niso všeč (pravzaprav se do večine ljudi vede vzvišeno, sebe obvezno dojema ločenega in superiornega od njih).

Mamo čustveno pije. Je kot zombi - nima lastnega mnenja, njen svet se vrti okoli njega. Oče s fotelja nadzira svet okoli sebe, deli ukaze in se pritožuje, da mama ne preživi nič časa z njim. Mama opravlja vsa gospodinjska dela (z bratom sva bila od majhnega le kregana, ker nič ne pospravljava - nihče pa nama ni pokazal, kaj naj počneva ali nama dal občutka, da sva del gospodinjstva in da je odgovornost nekaj častnega), cele dneve dela v majhni mrzli trgovini, ki jo vodi že 20 let. Mislim, da je to njen beg od očeta. Do njega pa se obnaša nežno, se smeji njegovim poniževanjem, mu pritrjuje češ, kako pameten je ... Oče le kuha in z izbranimi jedmi v ogromnih količinah posiljuje družino - na tak način se prepričuje, da skrbi za nas. Oče ni redno zaposlen, čeprav ima svoj prihodek. Denarja ne deli z mamo, ampak ga varčuje (nov avto, televizija, računalnik ... statusni simboli). Mama finančno vzdržuje družino in je celo ponosna, da se lahko vsak dan bori za preživetje.

Moj odnos z očetom je bil od nekdaj naelektren. Že kot majhna sem se mu upirala. V času osnovne šole je postal fizično nasilen in razdražljiv. Spomnim se trenutka (stara sem bila okoli 10 let), ko sem se mu uprla. Ko se je zagnal proti meni s pogledom podivjane živali, se nisem umaknila, ampak sem zrcalila njegov bes - delovalo je. Na žalost pa sem s tem prevzela njegov vzorec, ki se ga ne znam znebiti. Grozno mi je, saj so moja moralna načela v popolnem nasprotju z njegovo egoistično naravnano naravo - reagiram pa enako kot on. Ko sem pričela s študijem, se je odnos še poslabšal - smer študija mi je omogočila vpogled na vzorce doma, kar je povečalo moj odpor. Oče se tega zaveda in noče, da "širim krivo vero" s pogovori z mamo in bratom. Ljubosumen je name, saj sem kot študentka živela v Ljubljani, bila uspešna, odprla sem se kot oseba (nič več ne živim v osebnem srednjem veku, slepa in prazna), spoznavala ljudi, začela živet.

Letos kot absolventka živim doma. Finančno si ne morem privoščit samostojnosti. Oče je dvoličen - včasih radodarno poudarja dejstvo, da imam njegovo podporo, dokler jo bom potrebovala, takoj naslednji dan pa se njegova radodarnost sprevrže v bes in napetost, toliko da me ne vrže na cesto. Mama celotno zadevo blaži - finančno mi bo vedno stala ob strani, čeprav nima. Jezna sem nanjo, saj ne stori ničesar, da bi izboljšala situacijo - vso energijo nameni pospravljanju posledic pod preprogo.

Imela sem fanta, katerega je ignoriral, saj je bil prepričan, da bom z njim trpela. Fant se me je začel podzavestno izogibati, zaradi česar sva se razšla.

V zadnjem "pogovoru", ki sva ga imela z očetom (od takrat z njim ne govorim) po novem letu, je poudaril, da bom v življenju še hudo trpela, da bom občutila, kaj pomenijo solze staršev, da ga potrebujem, ker se vedem kot 13-letnica ... V pol ure je iz mene izpil vso energijo, tresla sem se še 3 ure in bila nezmožna česarkoli. Zdaj, ko ne govoriva, pa manipulira z mano z razbijanjem posode, kadar sem v bližini, loputanjem z vrati, glasnim, prisiljenim smehom, opevanjem brata (do njega se vede - meni v poduk - poudarjeno lepo, saj je "vzoren" sin). Mama pa me hoče tolažit, namesto da bi uporabila svojo moč nad očetom (ki je v bistvu njen otrok) in končala njegovo teroriziranje.

V meni se pa kar kopiči in kopiči - bes, občutek nemoči ... Vedno najde način, da me spije. Ničesar ni, kar bi bilo moje ... V vsem je njegova prisotnost, nadzor, posmeh, kadar mi spodleti. Nimam energije, da bi sploh razmišljala, kaj konkretno storiti.

Zelo sem se razpisala, se opravičujem ...

Kam naj se obrnem po pomoč?

Hvala za možnost, da povem, in seveda za odgovor.

 

Draga Leonora,

iz tvojega pisma vidim, da vsaj slutiš, ali pa tudi dobro razumeš, kako se lahko nekatera vedenja, nekateri vzorci, ki smo jih bili deležni v otroških letih, počasi in vztrajno sidrajo v nas in nas oblikujejo. Žal nas pogosto tudi ovirajo in nam preprečujejo, da bi lahko zaživeli v vsej svoji celovitosti, v tem, kar vemo ali čutimo, da smo, pa nam nekaj ali nekdo to preprečuje (postalo je del nas, ne da bi se sami popolnoma ali sploh zavedli, kdaj oziroma kako).

Ob tem, ko opisuješ razmere, v katerih sta odraščala tvoja starša, vidim, da se sprašuješ tudi o tem, kakšno dediščino si ti prejela od njiju. In tvoja starša od svojih staršev. In tako naprej, no, nazaj. Družinska bremena se lahko vlečejo generacije dolgo, pa jih samo prelagamo na kasnejše rodove, ne da bi se vprašali, ali si to res želimo – za svoje otroke, predvsem pa tudi zase. Tvoj odgovor bi verjetno bil (ne vem, morda se motim, saj le domnevam), da bi ti želela z nekimi nefunkcionalnimi vedenji in občutji prekiniti. Ne želiš reagirati z besom kot tvoj oče, ker praviš, da to ni v sozvočju s tvojimi moralnimi načeli. Prav tako te vznemirjata materina potrpežljivost in vdanost, ker meniš, da je bolj čas za to, da uporabi svojo moč nad očetom in nekaj ukrene.

Zakaj, Leonora, je tvoja mati izbrala tak način sobivanja z očetom (in tudi z vama z bratom) je težko reči, gotovo pa ima v njenem svetu smisel. Praviš, da si je zaradi svoje otroške izkušnje zadala, da v njenem zakonu ne bo krega in zanjo je to na neki ravni verjetno stvar preživetja: morda ji daje to, da svojo »moč« uporabi za to, da se umika ali pokorava, kot to vidiš ti, občutek varnosti. Morda iz svojega sveta na ta način lažje daje vama z bratom to, kar potrebujeta. Če bo kdaj prilika, lahko o tem kaj spregovoriš z njo. Morda pa boš presenečena, kakšno bogastvo, kakšna raznolikost se lahko skriva v naših svetovih.

Prav tako se lahko marsikaj skriva v svetu tvojega očeta, ki se odpira proti tebi pogosto skozi bes ali ljubosumje ali manipulacijo (kar očitki s solzami staršev so, pa če jih še tako obračamo). Glej, Leonora, ne opravičujem dejanj tvojega očeta, kakršne opisuješ, si pa mislim, da ti tega, kar bi ti potrebovala od njega (naklonjenost, razumevanje, empatijo …) ne zmore dati. Vsaj ne vedno ali ne dovolj. V tebi pa raste občutek nemoči in besa. A tako kot oče najde način, da te spije, kot praviš, boš morda sčasoma (lahko tudi s pomočjo kakšne prijateljice/prijatelja ali morda svetovalke/ca) odkrila tudi ti načine, v skladu s tvojo moralno naravnanostjo, kako povedati očetu, kako ti je ob njem …

Si v letih, ko bi bila tvoja »naloga« osamosvojiti se, zaživeti na svojem, razumem pa tvojo stisko ob tem, da za to ni dovolj sredstev. Želim ti, da bi se to z materialnega vidika čim prej uredilo – morda za to ni potrebno tako veliko; ne vem sicer nič o tvoji situaciji (ali imaš službo ali kakšno delo), a morda je možnost, da se osamosvojiš tudi z manj sredstvi (sobivanje ipd.).

In dovoli si zaživeti tudi v drugih, morda novih ali pa že obstoječih odnosih, ki ti bodo v veselje in oporo in ob katerih boš lahko rastla.

Da bi se znala v pravih trenutkih povezati z močjo v sebi!

Katarina

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(0 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 2122-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti