| nedelja, 15 april 2012

Devetnajstletnica pripoveduje: mama mi ne dovoli, da bi prespala dopoldne; starša me ob nedeljah silita, da grem k maši; ne želim biti odvisna od vere; najraje bi pobegnila od doma … Svetovalka ji odgovarja z nekaj koristnimi nasveti.

 

Heiii!

Sem študentka 1. letnika in imam nekaj problemov, povezanih s starši, in zato lepo prosim za pomoč:

1. Odnos med mano in mojimi starši je zelo napet. Jaz rada spim dolgo in zato tudi bedim pozno v noč, moja mami pa hoče da vsako jutro vstanem ob sedmih zjutraj, ker meni, da če spiš dolgo čez dan, pol zamudiš en del dneva. Mene to sploh ne moti, če zamudim del dneva in temu posvetim, da se naspim. Gre mi na živce, ko skoraj vsako jutro kriči v mojo sobo, da naj vstanem. Seveda se to sliši daleč naokol. Pravim ji, da se bom jaz že vstala ko bom hotela in da je to moja skrb, ne njena, ampak me ne posluša in mi tudi grozi, da če ne bom vstala, ne bom smela iti več na računalnik, ne bom smela iti več ven s priajtelji; stara pa sem 19 let oziroma kmalu bom 20. Moja mama pa sama nikoli ne spi tako dolgo, kljub temu da gre spat ob dveh zjutri in ker ima v službi tri izmene, me včasih prime, da kadar pride domov od nočne službe, ji sploh ne bom pustila spat. To se mi ni ne zdi pošteno in ne vem kako naj ji razložim, da jaz si želim spanec dopoldne. Tega ne prenesem več!

2. Moji starši so zelo verni in vsako nedeljo hodijo k maši, vera jim pomeni nekaj zelo velikega. Vsako nedeljo me moji starši pridejo zbudit in me silijo, da grem k maši, čeprav jaz nočem in če ne grem mi spet grozijo s kaznijo. Seveda pa ko me ni doma, ko študiram drugje, takrat mi odleže, da mi ni treba iti k maši. Meni vera ne pomeni veliko in tudi nočem postati odvisna od nje in bolj ko mi težijo da naj grem k maši in da naj bom zgledna kristjanka, bolj iščem načine kako bi sama postala ravno nasprotna. Včasih sem rada hodila k maši in me starši niso priganjali, ko pa enkrat nisem mogla zaradi okoliščin: da sem šla na izlet, da me ni bilo doma, da sem se mogla učiti ... takrat pa so začeli mi težiti, da kaj se ne zgodilo z mano, zakaj ne hodim k maši in da delam dejanja v nasprotju z vero. Zatem se je vedno bolj samo poslabšalo in se še vedno.

Prosim pomagajte mi, ker ne vidim več rešitve v tem, razen to da sem večkrat že razmišljala, da bi pobegnila od doma in se preselila kam drugam, vendar ne vem kam, in da je zaradi tega moja samozavest čisto na dnu, takrat postanem histerična, jezna, žalostna, solze mi tečejo v potokih in tako me jezijo starši, da bi jim najraje uničila celo hišo. Bolečino predolgo držim v sebi, zato tudi sem pomislila na samomor, vendar tega ne morem narediti zaradi prijateljev, ki mi veliko pomenijo in ki me imajo radi; jih je veliko. Prosim kaj naj naredim? Zahvaljujem se vam za pomoč in vas lepo pozdravljam.

m4rj4

 

Pozdravljena m4rj4!

Prvo vprašanje, ki se mi je postavilo, ko sem prebrala prvi odstavek tvojega vprašanja je bilo, kdaj imaš ti predavanja, če ne dopoldne? Skratka, čudi me, da te že študijske obveznosti ne prisilijo v spremembo tvojega bioritma. Težko odgovorim drugače, kot je resnica - noč je namenjena počitku in spanju, dan pa delu, rekreaciji, obveznostim in zabavi. Tudi izpiti so v dopoldanskem času, kasneje tudi službe, tako da boš slej ali prej v spremembo bioritma prisiljena. In končno, gotovo si v mojih odgovorih že zasledila - daleč najhitreje se učimo zgodaj zjutraj, med 5-7h, ko imamo možgane prazne in spočite. Če se z mamo ne bosta mogli dogovoriti glede tvojega dnevnega dela in nočnega počitka in če ti več kot spoštljiv odnos s starši pomeni tvoje kontriranje zahtevam mame, potem razmisli o tem, da se odseliš v študentski dom ali privat sobo in imaš tam mir za to, da boš kar najbolje opravljala svoje študijske obveznosti. Upam, da imaš dovolj lastnih finančnih virov, da si lahko to privoščiš, sicer pa si najdi delo preko študentskega servisa, kar ti bo dvignilo samozavest, napolnilo vedno premalo poln študentski žep in verjetno tudi naučilo zgodnjega vstajanja, ko bo treba iti na študij ali delo.

Kot sama pišeš, sama preprosto zahtevaš dopoldanski spanec - dokler si vključena v določen sistem, je treba tudi pravila sistema upoštevati, sicer se iz sistema umakneš. Trenutno si v sistemu lastne družine in študijskih obveznosti, ki ti očitno ne ustreza. In namesto, da tako ti kot mama izgubljate živce in dragoceno energijo za medsebojne obračune, si raje privošči mir samskega bivanja, ki ti bo odprl novo dimenzijo in te prisilil k večjemu osamosvajanju.

To, da hodijo starši k maši ne pomeni, da so zelo verni, ampak, da so tradicionalno verni. Maša je čudovit zakrament skupnosti vernih, dana kot pomoč ljudem za lažje in polnejše življenje med tednom. Če jo doživljaš kot prisilo in samo nek zunanji obred, se vanjo zagotovo še nisi imela možnost poglobiti, dvomim, da si tudi že imela izkušnjo osebnega Boga, ki te ljubi in sprejema takšno kot si, hkrati pa nase vzame tvojo bolečino, ki jo sama trenutno doživljaš in ti da uvid, katera pot, rešitev je zate najbolj primerna, ter potrebno moč, da tej poti slediš. Tega pa verjetno do sedaj nisi vedela, kajne, sicer bi tudi tebi duhovno življenje pomenilo bistveno več in nujen temelj tvojega življenja, ki bi ti bistveno olajšal dosedanje življenje. Med drugim bi tudi prepoznala, da je temeljni odnos, ki ga imajo starši do otrok, odnos ljubezni, saj smo otroci tisti, ki jih imajo starši zagotovo najraje in nam želijo samo vse najboljše v življenju. Če bi to zares globoko v sebi razumela, bi zagotovo tudi drugače reagirala na mamine zahteve glede dnevnega spanca.

Od vere ne moreš postati odvisen, če jo spoznaš v pravem pomenu. Smisel duhovnega življenja je v tem, da ti zmore osmisliti tvoje življenje, da prepoznaš preizkušnje v življenju kot smiselne, da se naučiš nečesa novega v svoji osebnostni rasti, kot moč za zoperstavljanje različnim skušnjavam, ki te slej ali prej spravljajo v obup (kar tudi sama priznavaš). Če torej duhovno življenje doživljaš kot neko prisilo, nekaj negativnega, potem lahko mirno trdim, da ne veš, kaj pravo duhovno življenje je. Če bi se priključila kakšni študentski skupini, ki se uči predvsem vsakodnevnega življenja iz moči duhovnosti, bi zagotovo spremenila pogled in bila zelo presenečena, kako drugačni, polni življenja so ti mladi ljudje - zagotovo bi jim zavidala, saj zgledi in doživljanje sreče drugih vedno pritegnejo slehernega človeka.

Po napisanem sodeč imaš do duhovnega življenja odpor zaradi nerazumevanja staršev (ker te priganjajo k maši) in posledično svojega uporništva. Odraščaš, po eni strani si želiš biti odrasla in enakovredna staršem, jim v njihovi hiši postavljati lastna pravila, po drugi strani si osebnostno premalo zrela, da bi zmogla na trenutno situacijo gledati bolj objektivno in bi s tem jasno spoznala, da se v nekaterih stvareh tudi motiš. Krščanski nauki so zelo obče človeški, taki, ki se jih boš morala v življenju slej ali prej naučiti, če boš želela mir v srcu in srečo v življenju. Avtoritete boš imela večino življenja okoli sebe in te se je treba naučiti spoštovati in jim ne negirati, ne glede na to ali je to profesor, tvoj starš, nadrejeni v službi ali pa Bog. Vem, da je to mnogim mladim težko razumeti, a če prej ne, to dojamejo ob zahtevnejših študijskih obveznostih, vsakodnevnih zahtevah v službi in kasneje v zakonskem ali družinskem življenju, ki je tudi eno samo spoštovanje in ljubezen do sprejemanja drugačnosti in želja drugega človeka ter soustvarjanje skupne vizije.

Življenje je čudovita pustolovščina, si na začetku prve resnejše prelomnice v svojem življenju na poti osamosvajanja. Uči se od tistih, ki so uspešno ta del poti že prehodili, to so odrasle, osebnostno zrele osebe, ki so ti dane v pomoč, da kar naj najlažje spoznaš svojo življenjsko poslanstvo in ga začneš živeti. Staršev si ne moreš izbirati, oni pa ne svojih otrok. Smo pa drug drugemu dani za določen čas. Starši, da nas s svojim zgledom in pravilno vzgojo kar najbolje pripravijo na samostojno življenje, otroci pa, da se od staršev učimo in se zavedamo, da nam bodo s svojo pomočjo in najboljšimi željami vedno stali ob strani in nam pomagali.

Vse dobro ti želim, Andreja Jereb

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(1 glas)

Komentarji 

 
#1 klum 2012-04-16 13:29 Daleč najhitreje se učimo med 5. in 7. zjutraj? Eh, eh, eh, verjamem, da to komu ustreza, nikakor pa tega ni možno posloševat! Če različne izkkušnje različnih posameznikov niso dovolj tehten razlog, bi biokemične razlike morda zadoščale. Zanimiv članek o raziskavi jutranjih in veečrnih tipov: http://www.dnevnik.si/novice/neverjetno/1042378127

Morda bi članek lahko prebrala tudi M4rjina mama. Se pa strinjam, da je bolje nesporazume reševat na miren in spoštljiv način. Morda bi prišel prav tudi kompromis (da vstaneš pozneje, kot želi mama, a prej, kot bi rada ti). Neki duhovnik je tako komentiral "ponočevanje" mladih: "Mene nič ne moti, če grejo pozno spat, dokler so v naslednjem dnevu sposobni narediti vse, kar se od njih pričakuje."
Citat
 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 2529-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti