Alison K. | četrtek, 12 april 2012

Image
Foto: Martina Sever
Jaz (ime), sprejmem tebe (ime) za svojo ženo in obljubim, da ti bom ostal zvest v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, da te bom ljubil in spoštoval vse dni svojega življenja."

To so besede privolitve ženina in neveste, ko si podelita zakrament svetega zakona. Kakšna pa je pot do »tistega lepega dne« … Preberi več v treh zanimivih pripovedih.

K. A.: »Že od nekdaj si želim nekoč ustvariti družino. Ljubiti moža in skupaj z njim vzgajati otroke. Če bo Bog dal, bom imela veliko družino. Že kot majhna deklica sem se večkrat igrala in se pretvarjala, da sem mama petim majhnim otrokom. Tako sem kuhala punčkam, jih vozila na sprehode, preoblačila, česala, jim brala pravljice. Zame je moja poklicanost zakon in posledično družina. Doma sem bila vzgojena v krščanskem duhu. To pomeni, da se moram, preden začnem s fantom skupaj živeti, poročiti. Zato si danes po več neuspešnih zvezah res želim fanta, ki me bo nekoč popeljal pred oltar. Fanta, s katerim bom lahko pred in po poroki živela po Božji volji. Fanta ob katerem se bom počutila izpolnjeno, varno in ljubljeno. Fanta, ki bo nekoč postal moj mož. Ne vem, koliko časa bom morala še čakati na to. A se ne vznemirjam. Zaupam Gospodu. Vsak dan molim in prosim za svojega bodočega moža. Moja trenutna pot samskosti je priprava nanj. Tako bo, vse dokler se najine poti ne križajo. In že sedaj se tega neizmerno veselim.«

Pred poroko je zaroka. Tukaj si najbrž marsikdo predstavlja prizor iz filma, ko fant poklekne pred dekle in jo vpraša, ali bi ta postala njegova žena. Po glasnem in navdušenem »da« dobi diamantni prstan. Malokdo pa ve, da je tudi zaroka poseben obred, ki ga vodi duhovnik in vsebuje branje Božje besede, prošnje, ki se nanašajo na zaročenca ter izmenjava prstanov. Zaroka pomeni neko zavezanost in zaznamovanost, a nima nikakršne pravne moči. Zato imata zaročenca pravico, da zaroko razdereta brez posledic in brez ovir za nov odnos. Posebnih določil glede zaroke ni, obstaja pa nenapisano pravilo, naj bi se par zaročil približno eno leto pred poroko. Odločitev o tem, kdaj in kako se bosta zaročila, je v rokah zaročencev.

Image
Foto: Meta Žgur
M. K.: »S punco sva že na za začetku najine skupne poti vedela, da si želiva poroke. Pred tem pa intenzivno pripravo, ki naj bi temeljila na poglabljanju najinega odnosa, razmišljanju, pogovoru, duhovnosti. Seveda sva se želela pred velikim »da« zaročiti. Zaroka je večja odgovornost, s katero se zavežeš k poglobljeni in intenzivni pripravi na poroko. In tega sva se zavedala oba in to resno jemala. Eno leto sva obiskovala pripravo na zakon. To je bila ena izmed velikih priložnosti za postavitev trdnih temeljev najinega odnosa. V tem času sva se veliko pogovarjala in še vedno odkrivala ter spoznavala drug drugega. Zaročiti se, pomeni, da se na nek način že odločiš, da je zaročenka/zaročenec oseba, kateri se boš v polnosti podaril. In biti zaročen je čudovito.«

Sklenitev svetega zakona je zakrament pri katerem se fant in dekle zavežeta drug drugemu in postaneta mož in žena. Bog jima podeli svojo milost in tudi sam vstopi v njuno življenje. Tako postanejo prispodoba svete trojice. S tem veličina in lepota človeške ljubezni dobi nov smisel. Tako njuna ljubezen postane mnogo večja, ker ima temelj v Božji ljubezni. Da je krščanski zakon veljaven, morata biti ženin in nevesta zmožna prejeti zakrament. Že od otroštva se pripravljata na ta velik korak. Preko vzgoje in prejema ostalih zakramentov: sveti krst, sveta evharistija, birma.

M. G.: »Zakon je nekaj čudovitega. Seveda zahteva veliko žrtev tudi napora in odpovedi. Je pa vsekakor nekaj lepega, ko veš, da si nekomu podarjen in je nekdo podarjen tebi. Danes preko zakona izpolnjujem svojo poklicanost in Božjo voljo. Neizmerno sem hvaležna za moža, ki mi ga je Bog podaril. Poročena sva skoraj leto dni. Še vedno se spoznavava in vsak skupen dan nama predstavlja nov izziv. Skupno življenje je bilo za oba nekaj novega. Tudi spolnost, saj sva bila do poroke vzdržna. Roko na srce, biti vzdržen ni lahko. Sva pa danes zelo vesela, da sva zmogla ta korak in počakati, da sva postala mož in žena. Tako sva na poročno noč zapečatila najino zaobljubo. In tudi zaradi tega jemljeva spolnost kot Božji dar in ne le kot užitek. Poročni dan je »cirkus!« Seveda je bil to za oba eden najlepših dni v življenju. Obkrožali so naju ljudje, ki naju podpirajo in imajo radi. Prav zaradi njih je bil dan še bolj popoln. Prava pustolovščina pa se začne prav dan po poroki in traja še danes. Živeti zakonsko življenje vsekakor pomeni, da se vsak dan znova odločim zanj - mojega moža in se trudim biti dobra žena. Trudiva se živeti krščansko življenje, saj se zavedava, da je z nama Bog. Vsak dan ga že zjutraj povabiva medse z molitvijo. Prav tako ga vsi trije skupaj tudi zaključimo. Kar si oba neizmerno želiva, je to, da nekoč postaneva starša. Prosiva, se izročava, zaupava.« 

"Kar je Bog združil, tega naj človek ne loči!"

 

Zadnja sprememba: četrtek, 12 april 2012
(13 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 3505-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti