| sreda, 11 april 2012

Sedemnajstletni fant že od malega v sebi čuti Gospod klic v duhovništvo. A njegovi starši nasprotujejo tako njegovi odločitvi kot tudi veri sami. Duhovnik mu svetuje …

 

Pozdravljeni,

star sem 17 let in že od malega želim postati duhovnik. Doma pa niso ravno navdušeni nad tem. Ko so kje videli, kakšno podobico, rožni venec ali pa majhen križec za vratom, so takoj bili jezni, odrezavi in se niso želeli pogovarjati. Posebej mama. Tako, da že kakšni dve leti skrijem vse, kar je v povezavi z vero. Molim, oz. skušam moliti brevir za katerega pa sploh ne vedo.

V meni pa se vsak dan veča goreča želja po služenju Gospodu.

V meni gori plamen duhovništva na katerega pa vedno znova zlivajo vodo, in ko komaj spet zagori, ponovno hladen tuš. Tako, da včasih tudi sam dvomim o svoji poklicanosti. Vsakič znova pa plamen vzplameni ponovno. Čeprav je pot duhovništva zelo strma in ima veliko skal se s težkim križem podajam naprej, ne vem pa več koliko časa bom še zdržal in ne omagal pod njegovo težo. Nekako čutim, da me Bog še vedno kliče, saj drugače vsega skupaj ne bi več zmogel. Po eni strani v meni, kar vre od želje po Bogu, po drugi strani že omahujem in ne vidim izhoda.

Molil bi, pa se morem skriti, šel bi k maši, pa je vse narobe. Kaj naj storim?

Hvala za razumevanje in odgovor.

Zbogom

 

Pozdravljen,

življenje je velika skrivnost in ne odvija se vedno tako kot bi si želeli. Sleherni človek ima na svoji poti ovire. Mogoče je to ena od tvojih »skal,« ki jo moraš preplezati. So stvari v življenju, ki jih človek doživlja ali dobi z neverjetno lahkoto. Druge stvari si pridobimo s trdim delom, garanjem, vztrajanjem in včasih tudi plavanjem proti toku. Ponavadi slednje človek veliko bolj ceni, ker je sad odpovedi in žrtev.

Starši imajo za tebe določena pričakovanja. Marsikateri otrok bi šel svojo pot in se oddaljil od staršev, vendar se je treba zavedati, da so starši tisti, ki nam omogočajo, da živimo in da se učimo. Dokler je človek mladoleten, je do določene mere dolžan spoštovati in ubogati svoje starše, čeprav se z njihovimi odločitvami ne strinja.

Božji klic v človeku nikoli ne zamre. Lahko se ga utiša in zatre, vedno pa ostane v človeku. Življenje nas vsak dan preizkuša na različne načine in če bi človeku vedno vse lepo teklo, se ne bi znal boriti, saj je za vsak boj potreben predhoden trening ali vaja. Mogoče je tudi nasprotovanje tvojih staršev ena od ovir, skozi katero moraš, da v tebi dozori božji klic. Ljudje smo velikokrat neučakani, božje življenje pa se odvija drugače; brez hitenja. Čas ni pomemben, pomembna je človekova drža in pripravljenost.

Razumem, da tvoj položaj ni enostaven in zelo sočustvujem s tabo. Posebej težko je, če tvoji odločitvi nasprotuje nekdo, ki ti je blizu. Starši velikokrat nasprotujejo sinovi odločitvi za duhovništvo predvsem iz strahu, da bi bil sin v življenju nesrečen ali da ne bodo videli svojih vnukov. Ko pa človek, ki se odloči bodisi za duhovništvo ali redovništvo izžareva srečo in veselje, takrat tudi starši popustijo in priznajo sinu njegovo odločitev. Če imajo starši svojega otroka res radi, mu bodo vedno želeli srečo, v nasprotnem primeru gre za izraz njihove sebičnosti. Ko si polnoleten, se starši ne morejo in ne smejo odločati namesto tebe in krojiti tvojega življenja.

Sklepam, da te starši nimajo pod kontrolo ves dan in da lahko v svojem urniku vedno najdeš prostor za pogovor z Bogom. Zaupaj mu svojo težavo, povabi ga v pogovor s svojimi starši, prosi Ga, naj bo prisoten tako v tvojih lepih kot težkih trenutkih. Če je v človeku poklic in močna želja, nam Bog vedno nakloni vztrajnosti. Mogoče je to preizkušnja, ki jo boš lahko nekoč kot duhovnik delil z drugimi in pomagal tistim, ki bodo imeli podobne težave. Iz svojih lastnih izkušenj se človek največ nauči in tako svetuje drugim.

Predlagam ti, da se osebno obrneš na duhovnika, redovnika ali redovnico. Prepričan sem, da ti bo vsak z veseljem prisluhnil in ti pomagal. Ljudje velikokrat delamo napake s tem, ko želimo svoje težave zadržati zase, namesto da bi se nekomu, ki mu zaupamo, izpovedali. Človek mora težke stvari ubesediti in potem o njih lažje razmišlja in sprejema nadaljnje odločitve.

Želim ti vztrajnosti na tvoji poti. Išči notranji mir in za karkoli se boš odločil, prosi Gospoda, naj bo prisoten pri vseh tvojih odločitvah. Ne boj se, ne bo te zapustil.

V molitvi s tabo,

p. Miran Žvanut

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(1 glas)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 2043-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti