M.P. | nedelja, 08 april 2012

Gotovo je vsak izmed nas že kdaj opazil, da nekateri pridejo k maši, a raje ostanjo zunaj, pred cerkvenimi vrati. To se je danes zgodilo tudi meni. A ne po lastni želji. Velika noč je naš največji praznik in razumljivo je, da je k maši danes prišlo ogromno ljudi. Ko sem prišel k cerkvi, je bila ta že polna (tako klopi kot »stojišča«), skupina ljudi pa je stala pred vrati. Ker druge možnosti nisem imel, sem se jim pridružil. Skrbelo me je, da od maše ne bom imel (skoraj) nič, a me je Bog vseeno nagovoril.

Si tudi ti kdajPred (sicer odprtimi) vrati cerkve se duhovnika praktično ni slišalo. Trudil sem se, da bi ušesa ujela čim več njegovih besed, moje prizadevanje pa so mi oteževali otroci, ki so se pred cerkvijo igrali in prerivali. Svoje so dodali tudi številni odrasli, ki so večino časa klepetali. Da ljudje nismo sami na tem svetu je ves čas glasno opominjal lajež psov in oglašanje gosi. Različen hrup, torej, zaradi katerega mi je bilo zelo težko slediti slovesni sveti maši. Zdi se mi, da je podobno tudi v današnji družbi nasploh. V sebi čutimo željo, celo potrebo, da bi sledili Jezusu – da bi živeli dejavno vero, da bi pričevali Zanj. A tega velikokrat ne počnemo- tudi zaradi »hrupa« oz. hitrega tempa življenja. Vse nas zmoti – med tednom nikoli ni časa za sveto mašo – treba se je učiti ali pospravljati po hiši. Za molitev pred jedjo smo velikokrat preveč lačni. Po napornem tednu se v nedeljo malo daljši spanec prav prileže. Zaradi tega velikokrat izpustimo mašo. Vemo, da ni prav, a zdi se, da je bil nedeljski počitek nujno potreben.

Vrnimo se k ljudem pred cerkvijo. Večina med njimi je verjetno prišla predvsem zaradi tradicije, zato pri maši niso sodelovali. Kako težko je v taki skupini glasno izgovarjati molitve! Takoj se pojavi skušnjava, da bi se stopil s skupino in mašno daritev nemo spremljal. V družbi, kjer smo katoliki včasih označeni kot nazadnjaki in »ovce«, je težko, da ne rečem tvegano, javno izpovedovati svojo vero. Bolj preprosto in »varno« je moliti samo na skrivaj, molitev pred jedjo v restavraciji pa izpustiti – da se ne bi komu zdelo čudno. Bolje je, da se prilagodimo okolju in se obnašamo tako, kot drugi. Hm, smo spet pri »ovcah«?

ImageKot rečeno – duhovnika, pa tudi bralcev, nisem dobro slišal. Drugače je bilo s petjem. Vesel sem bil, da vsaj to slišim dobro, čeprav sem takoj pomisil, da je petje pri maši zgolj obogatitev, samo po sebi pa svete maše nikakor ne more nadomestiti. Tudi v vsakdanjem življenju je velikokrat lažje dostopno nekaj, kar je prijetno, okusno. Marsikdo npr. rad barva pirhe, gre k polnočnici ali celo v Stično, a če sem vera pri tem zaključi, je – če parafraziram misel našega kaplana, podobno, kot če bi v baru naročil prazno skodelico.

Pri sveti maši ima posebno vlogo obhajilo. Če ga prejmem pri maši na običajne dni, je skoraj samoumevno, da ga bom tudi na veliko noč. »Pa je to sploh mogoče?«, sem pomislil. »Saj sploh ne morem v cerkev!« Pred mano je bila množica ljudi, ki se na vabilo k obhajilu niso odzvali. Ko sem se že skoraj sprijaznil, da bom tokrat ostal praznih rok (in duše), me je nekaj prešinilo in rekel sem »Samo malo, prosim.« Z manjšimi težavami sem se prebil v cerkev in nato, ko sem prišel na vrsto, prejel obhajilo. V tistem trenutku sem začutil resnično veselje. Tudi v življenju po evangeliju včasih naletimo na situacijo, ko se nam zdi, da Jezus od nas zahteva preveč, ali da nečesa ne zmoremo. Pa to ni res – morda Jezus zahteva le malo poguma. Ko se odločimo, pa še nekoliko vztrajnosti – in nagrada je zagotovljena.

»Toda«, bo morda kdo rekel, »od maše pa vendarle nisi imel toliko, kot bi imel sicer, če bi bil znotraj cerkve. In zato nisi sam prav nič kriv – preprosto ni bilo prostora!« Pa vendarle ni čisto tako – kdo je kriv, da sem k maši prišel zadnji trenutek? Se morda iz tega lahko kaj naučim za trenutke, ko bom v vsakdanjem življenju svojo pasivnost opravičeval z »dejstvom«, da tako ali tako ne bi mogel nič spremeniti?

 

Zadnja sprememba: nedelja, 08 april 2012
(14 glasov)

Komentarji 

 
#1 Andrej Vončina 2012-04-08 13:06 Hvala za to odlično razmišljanje. Sem vesel, da spremljaš - tako ali drugače - kar reče vaš kaplan :) Vabim, da v teh dneh zmolimo kaj za vse te 'bogaboječe' ljudi, ki le kdaj gredo 'k' obredom, pa še takrat ostanejo le 'pri' obredih, vanje pa ne vstopijo. Citat
 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 2425-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti