Uredniška ekipa | sreda, 04 april 2012

Image
Foto: Martina Sever
Pišem seminarsko nalogo o paliativni oskrbi, o umiranju in smrti v današnji družbi. Kako je smrt naravni del življenja, a je vseeno postala tabu v Zahodni družbi. Kaj sploh je smrt? Uničenje, propad, smisel življenja, prehod v novo življenje …? Črke mi že plešejo pred očmi, zato se zastrmim skozi okno na gradbišče. Opazujem delavce, kako marljivo zidajo novo šolo. Smrt me ˝prisili˝, da začnem razmišljati o smislu življenja. V glavi se mi porodi vprašanje poklicanosti. Kaj je moja poklicanost? Je poklicanost morda to, da bom andragoginja, žena, mama, prostovoljka? Kako sploh veš, kaj je tvoja življenjska poklicanost? Kako to ugotoviš? Morda tako, da po nečem hrepeniš ali pa morda po tem, da te nekaj zanima? Kaj pa če sredi življenja ugotoviš, da to ni to in da te pravzaprav vleče nekam drugam? Kaj potem narediš?

Preveč vprašanj je bilo naenkrat v moji glavi! Rekla sem si: »Punca, umiri se! Saj veš, kaj hočeš v življenju!« Ja res je. Točno vem, kaj si želim, a še vseeno imam dovolj prostora za nove, nenavadne stvari, za tok življenja. Kajti mislim, da moraš vedno imeti prostor za novo, za nepredvidljivo, za življenje, ker drugače postaneš preveč tog.

Poklicanost v življenju je tema, ki vedno kljuva nekje v nas, zato bomo april posvetili poklicanosti in to veh vrst: duhovniški, samski, karierni, družinski, družbeni … Razmišljate z nami na forumu na spodnji povezavi! 

http://www.mladi.net/forum/viewtopic.php?f=34&t=3260 

 

Zadnja sprememba: sreda, 04 april 2012
(4 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 3211-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti