| nedelja, 01 april 2012

Kaj se skriva v ozadju besed molitve Slava Očetu?

 

Slava Očetu in Sinu in Svetemu duhu, kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej in vekomaj, amen.

Kateri začetek je tu mišljen?

Hvala in lep pozdrav.

 

Besede »Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu …«, s katerimi običajno zaključujemo naše molitve, so pravzaprav samostojna molitev, neke vrste slavospev Sveti Trojici. Tako poznamo »veliko« Slavo med mašnimi besedili (Slava Bogu na višavah …), ter drugo, krajšo Slavo (Slava Očetu …), ki jo imenujemo »mala« Slava. Po grško (prvi liturgični jezik Cerkve) jo imenujemo tudi Doksologija. Podobni zaključki molitev so značilni že za judovska besedila, zato gre očitno za navado, ki so jo kristjani prevzeli od judov. Besedila v obliki, kot ga molimo sedaj, v Svetem pismu ne najdemo, kar pa ne pomeni, da se ne navdihuje ob bibličnih virih. Izvor prvega dela zlahka prepoznamo v Jezusovem naročilu oznanjevanja in krščevanja: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha …« (Mt 28,19). Sestavljanju drugega dela te molitve je v zgodovini precej težje slediti. Apostol Pavel v svoja pisma pogosto vključuje slavljenje Boga Očeta in Kristusa (Rim 11,36; Gal 1,5; Ef 3,21) in besedne zveze, ki nakazujejo njegovo podaljšanje oz. nadaljevanje brez časovnih omejitev (Rim 16,27; Gal 1,5; 1 Tim 1,17; Heb 13,21; 1 Pt 4,11). Kdaj se je besedni zvezi »na veke, na vekov veke« pridružila še beseda »v začetku«, ni povsem pojasnjeno, gotovo pa je povezana z razpravami o Sveti Trojici in Jezusovem božanstvu. Te so dosegle višek v začetku 4. stoletja, ko je neki duhovnik Arij začel trditi, da Jezus ni pravi Bog, temveč je le podoben Bogu. Po arijanskem nauku je le Bog Oče pravi, večni Bog, medtem ko naj bi bil Sin, nekakšno božanstvo, ustvarjen kasneje. Po arijansko naj bi torej obstajal čas, ko naj Sina še ne bi bilo. Na ta izziv, ki se je med kristjani opazno razširil, odgovarja prvi ekumenski cerkveni zbor v Niceji (leta 325). V t. i. »Veroizpovedi 318 očetov«, doktrinalnem besedilu tega koncila, je tako zapisano, da je Jezus Kristus Božji Sin, pred vsemi časi rojen iz Očeta, enega bistva z Očetom, Bog od Boga, luč od luči. Sin si deli večnost z Očetom, zato ni bilo časa, ko bi ga ne bilo. Božji Sin je torej v vsem Božjem »delu«, delovanju za človeka in svet vedno navzoč, tudi »v začetku«. Sama beseda »začetek« se v Svetem pismu pojavi na dveh pomenljivih mestih: med prvimi besedami Stare zaveze (1 Mz 1,1) ter prvimi besedami Janezovega evangelija. 1 Mz 1,1 se glasi: »V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo.« Cerkveni oče Irenej (2. stol.) je vero Cerkve, da je pri tem delovala celotna Sveta Trojica, opisal s podobo, da je Bog Oče svet ustvaril z rokama, ki sta Sin in Sveti Duh. Bog Oče je ustvarjal SKUPAJ z njima, ni pa ustvarjal njiju (kot bi trdili arijanci). Janezov evangelij pa se odpre z veličastnim uvodom, ki na pesniški način pričuje o resničnem božanstvu Besede, Sina: »V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog« (Jn 1,1). »Začetek« sveta in človeka je stvarjenje, medtem ko Bog – Trojica, biva še pred stvarjenjem. Za boljše razumevanje je dobro prebrati 17. poglavje Janezovega evangelija. Zvezo »v začetku« torej lahko v tej molitvi razumemo ne samo kot trenutek stvarjenja, temveč kot simbolno besedo za večnost, izvenčasnost, nekakšen »pred začetkom«, ki se kot mogočni tok vije vse do našega trenutka (»zdaj«) in se bo nadaljevala brez konca (»in vselej in vekomaj«). Boga slavimo v vsem, kar je bil, kar je in kar bo. »Začetek« kot večnost, ki presega naše predstave o času in prostoru (ki nas pravzaprav omejujeta) in kaže na veličastnost Boga, ki ga nič ne more omejiti, opisati ali zajeti. Kako šibke so ob Njem naše besede! Lahko le strmimo in častimo Sveto Trojico.

duhovnik Matej

 

Zadnja sprememba: nedelja, 01 april 2012
(3 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 2039-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti