| petek, 30 marec 2012

Obsedenost s hujšanjem, sovražno razpoloženje do samega sebe, depresija, nihanje razpoloženja, ravnodušnost do šole … Z vsem tem se sooča sedemnajstletnica, kateri svetovalka odgovarja z nekaj koristnimi nasveti.

 

Pozdravljeni!

Velikokrat berem vaše odgovore ljudem in sem se odločila, da Vam tudi jaz pišem. Namreč imam kar veliko problemov. No, pa bom kar začela:

1. Ne vem več kako naj s samo seboj. Namreč, pred 2 leti sem začela hujšati, dobesedno bila sem obsedena s tem. Predvsem pa je bilo zaradi tega, ker se nisem prenesla takšno kot sem in hotela biti suha, da me bodo raje imeli. Imela sem zelo negativno mnenje o sebi, priznam, še zdaj ga imam (sedaj hodim v 3. letnik). Jedla sem samo 1 obrok na dan-malico v šoli. Ob tem sem veliko trpela, a tega nisem dolgo časa povedala nikomur. Mislim, da cel čas, ko sem to delala, sem v sebi zadrževala. Še zdaj nekatere stvari. Ampak ne vem zakaj, ali se bojim povedati, ali me je strah, da bi se izvedelo, ali ... Ne vem. Že doma staršem težko zaupam oz. nimamo takšnega fajnega odnosa. Starša sta kdaj zase, jaz zase in potem res ne vem več kaj narediti. Prijateljic nimamo toliko, najmanj 5. Z enimi se ne vidimo redno, z drugimi bolj. Prijateljev nimam. Sama tudi nisem tako družabna, sem ponavadi samo v družbi, kjer se počutim varno. To pa je med nekaterimi ljudmi.

In včasih me je sram, ko mislim, da sem narobe naredila ali pa se sebe sramujem. Tudi to kdaj. Vem, ne znam se ceniti in nimam samozavesti. Muči pa me kako to doseči oz. izboljšati. Velikokrat se zjočem za nekatere napake. Da ne pozabim omeniti, po tisti motnji hranjenja, kjer sem samo 1x dnevno jedla, sem se spet zredila. to je bilo v času 1. letnika. Kilogrami so se začeli kopičiti ter kopičiti. Bila sem vedno bolj raztresena, hrana je bila hkrati moja ljubiteljica, edini izhod; a hkrati tudi sovražnica, kadar sem se preveč počutila žalostno, sem jedla-četudi nisem bila lačna... Le hrano sem hotela imeti ob sebi. Nato pa sem sama sebe zaničevala. Saj mi starša zdaj pravita, da moram shujšati. In še res je. A problem je v meni, ko si tega ne morem zadati. (Sem že hujšala zdravo, v otroštvu, in shujšala 70 kg v 5 letih. Bila sem tudi pod zdravniško kontrolo, in šla v Stično, kjer je center za pomoč ljudem s hujšanjem.. Seveda mi je uspevalo. Zares sem bila srečna, po tem sem se spet zredila in shujšala.) Zdaj v 3. letniku sem se zredila. Skratka, na nek način se kdaj sovražim, kdaj pa pozabim na vse ob svojih prijateljicah. Aja, no tudi depresijo sem imela v 1.letniku. Starša za to dolgo nista vedela, tudi prijateljice ne. Nihče. Razlog je bil v meni, kilogrami. Žalostna sem bila, namen sem se imela ubiti. Samo nisem imela toliko poguma. Sedaj obžalujem za vse, ker sem se zredila. Srečna sem v sebi najbolje, ko hujšam. Včasih se sploh najraje ne bi prikazala nikamor. Vendar je sedaj šola in bo tudi problem.

2. Hodim v turistično šolo, ki zahteva veliko znanja o jezikih in povsod. Do zdaj sem se dokaj v redu učila, sedaj pa ne vem kako bo. Tudi ne vem ali je to zame. V 1. in 2. letniku je še nekako šlo. Me je zanimala ta šola, v 3. letniku pa čedalje manj. Ni mi več do kakršnih koli stvari od tega. Spet ne vem zakaj. Veliko vprašanj je, na katere ne vem. Imam dneve, ko sem obupana, dokaj v redu in super. Ja, moje počutje je zelo različno. V šoli je tudi tako. A skušam moje probleme skriti/prekrivati. Sploh ne vem ali je komu mar zame. Skratka, obupana sem. Drugače me veselijo psi in manikure nohtov, glasba, občasno turizem ... Niti vem več ne zase ... 1x sem imela občutek, kot da je del mene mrtev. Hotela sem se spremeniti, samo mi ni uspelo. Hočem spet nova zaživeti, vendar ne vem niti ne kako začeti.

3. Hodila sem tudi pol leta k psihologinji. Pogovarjali sva se o meni, o moji družbi, o mojem mišljenju ipd. A kaj mi pomaga, če nisem nič od tega izboljšala. Tam je samo pogovor. Premalo mi je to. Sedaj ne hodim več k njej. Sama sem odnehala. Sem pa še vabljena k njej. Ampak ne vem.

Bi se še našlo kaj, a to je tisto bolj aktualno.

Res ne vem kaj naj in upam, da mi boste kako lahko pomagali.

Ter hvala da boste/ste prebrali te moje težave.

Lep pozdrav!

 

Pozdravljena!

Hvala za tvoj pogum in zaupano nam trpljenje. Skušala ti bom predvsem poenostaviti stvari, za katere slutim, da ti jih ne uspe.

Očitno je hrana tisto, kar te potolaži. Nič takega. Mnogo je takih ljudi. A za začetek namesto kaj kaloričnega, začni jesti jabolko ali si naredi solato iz kumar. Lahko poješ celo skledo ali pa 10 jabolk - sita boš, prav hudo zredila se pa ne boš. Hočem ti povedati, da za začetek svojega impulza poseganja po hrani v stiski ne boš še zmogla nadzorovati, zato najprej spremeni kalorične prigrizke v manj kalorične. Če pa ti paše sladko, si vzemi košček temne čokolade, prav?

Kot drugo: gotovo veš, da se ne hujša s tem, da se odrekaš obrokom. Če telo strada, si začne panično kopičiti maščobe, skratka, s tem delaš telesu slabo uslugo. Za uspešno hujšanje moraš vsake nekaj ur nekaj dati v svoj želodec, le da moraš pri tem paziti na sestavo živil. Sadje in zelenjava ne redijo (če jih seveda ne ješ s smetano, sladkorjem, polivkami itd.) - te imaš lahko za vse vmesne obroke. Glede na to, da si že bila na zdravljenju v Stični, poznaš temelje zdravega prehranjevanja, zato jih ne bom ponavljala, ampak dodala samo še to, da popij med 2-3l vode dnevno, začni takoj zjutraj, ko se zbudiš.

Ne sekiraj se toliko zaradi svojih napak. Vsi jih delamo. Več kot delamo, več naredimo tudi napak. Če ne delamo, jih ne moremo, drži? Sprejmi napako za svojo prijateljico, saj ti pokaže, na čem moraš še delati, kaj lahko še izboljšaš. Zame je zadnje čase zelo zanimivo branje o nevroprehrani, skratka, kako si lahko z različnimi živili pomagamo pri različnih telesnih ali psihičnih boleznih. Izposodi si kakšno knjigo s tega področja (Nevroprehrana - hrana za možgane in odlično psihično počutje - lani je izšla) in jo malo naštudiraj, zagotovo ti bo pomagala.

Ko boš obvladala nadzorovanje in pravilno izbiro hrane, pa se moraš naučiti svoje čustvene stiske reševati na bolj konstruktiven način. Hrana tvojih skrbi in strahov ne razreši, drži? Torej se k njej ne zatekaj po pomoč. Sama premisli, kaj ti pomaga? Pogovor s prijateljicami ali drugimi osebnostno zrelimi ljudmi? Pisanje dnevnika in samostojno raziskovanje ter napredovanje v osebnostni rasti ob pomoči občasnih spodbud (recimo kakšne delavnice iz tega področja...). Skratka, če te nekaj muči (skrbi, te je strah itd.) je to treba razrešiti. Samo najti moraš način, ki ti najbolj pomaga.

Poskusila si tudi s strokovno pomočjo, a si odnehala, ker ti pogovor ni pomagal ničesar izboljšati. Glej, vsi mi ti lahko damo nasvete, izhajamo iz tebe, te spodbujamo, damo pogum, ne moremo in ne smemo pa ničesar namesto tebe narediti. Sama si moraš dnevno zastaviti določene cilje, ki se jih trudiš uresničiti. Najprej začni pri nadzorovanju svoje prehrane... Če si boš želela, lahko prosiš tudi za oseben pogovor in določiva področja in vrstni red stvari, ki jih moraš čimprej predelati. Sama, ob spremstvu osebe, ki je toliko osebnostno zrela, da je sama to pot že prehodila in ti zato lahko stoji ob strani. In ki ji zaupaš, pri kateri se čutiš sprejeto takšno kot si in pri kateri pogovori te navdihujejo, da si polna energije za vsakodnevne boje, vztrajnost, premagovanje še neurejenih stvari v sebi.

Upam, da sem ti dala nekaj idej, kako se stvari lotiti, predvsem pa želje, da se čimprej odločiš in zavzameš za redno dnevno delo na sebi. To je šola življenja, daleč pomembnejša od vseh šol, ki jih obiskujemo, saj ključno prispeva k tvoji kakovosti življenja.

Vse dobro, Andreja Jereb

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(2 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 2589-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti