| sreda, 28 marec 2012

Osemnajstletna X se ne more znebiti problema strahu. Matura in avtošola sta ji povzročili obilico težav. Pri vožnji avtomobila še po uspešno opravljenem izpitu doživlja blokade. Družina in fant ji sicer stojita ob strani, a vseeno se ne more sprostiti in se smili sama sebi. Svetovalka ji spodbudno odgovarja …

 

Pozdravljeni!

Upam, da mi boste znali pomagati. Že kar nekaj časa se ne morem znebiti določenega problema in sicer strahu. Pojavlja se mi na različnih področjih, včasih se mi zdi, da že samo sebe prepričujem, da problemu enostavno ne bom kos, kot da bi to nekako zlezlo vame in noče izginiti. Težava je, da ob vsakem majhnem neuspehu, ki sam po sebi ni nič tragičnega, zablokiram. Vame zleze neprijeten občutek, počutim se neumno in nesposobno. Moja samozavest nikoli ni bila posebno visoka, vendar sem v tretjem letniku gimnazije zlezla že kar na visoko stopničko, v četrtem pa je vse skupaj šlo rapidno dol, saj me je bilo strah, da ne bom kos maturi, da nikakor ne bom naredila vozniškega izpita… Maturo sem dokaj uspešno naredila (s prav dobrim uspehom), vozniški izpit sem prav tako naredila v prvo. Imela sem sicer nekaj ur več, ampak sem počakala, da sem bila nekako psihično pripravljena na glavno vožnjo. Vožnje v avtošoli sicer nisem marala, saj je bila poleg učenja za maturo zame le še dodatna obremenitev, na živce pa mi je šlo tudi potenje, čigar pojava si nisem znala razložiti. Po vsaki končani vožnji sem bila čisto premočena, ne glede na zimske razmere, v avtu tudi ni bilo vroče.

Ko mi je to dvoje uspelo sem mislila, da bom postala čisto drug človek, češ, zdaj sem si pa dokazala, da zmorem. A ni bilo tako. Ko sem kmalu po izpitu vozila naš družinski avto, sem naredila nekaj napak in to me je sesulo. Postala sem blazno živčna in zaradi hitenja, da bi nekako zlezla iz te neprijetne situacije, sem naredila samo več napak. (npr. nikakor mi ni uspelo speljati z ročno, za katero naj bi bila po mnenju inštruktorja strokovnjak). Takrat sem se začela bati. Kadarkoli sem mogla sesti za volan sem postala živčna, bala sem se za družinski avto, da se bom v ožini zaletela, da bo kdo švignil na moj pas, jaz pa se ne bom ustavila, da bom na nepreglednem mestu dobila kolesarja in ga ne bom upala prehiteti, da mi bo crknil avto… Nisem pa še nikoli vozila sama, vedno so me spremljali starši in mi poskušali pomagati in svetovati, da bi se tega strahu nekako znebila. Pa tudi raje ne bi šla nikamor, kot pa da bi morala vozit, pa četudi bi sicer rada šla. Mislila sem, da bo bolje, ko bom dobila svoj avto, ampak me je še vedno strah. Nisem sicer vozila velikokrat, ampak sem se vseeno toliko potrudila, da sem za silo vzdrževala motoriko, zdaj pa se za volan nisem usedla že nekaj več kot teden dni in me je zopet strah, kako začeti. Vse skupaj pa je še bolj grozno, ko pomislim, da se bom oktobra morala začet vozit na faks. OŠ in Gimnazijo sem do zdaj imela praktično pred nosom, nikoli se nisem ukvarjala z vlakom ali avtobusnim voznim redom in ne vem, kako se bom v Ljubljani znašla.

Na internetu sem prebrala, da se to ne dogaja samo meni. Prebirala sem nasvete po raznih forumih, pišem si razne pozitive misli… Očitno je ravno ta pesimizem moj največji problem, ne vem pa, kako se ga znebiti. Začel se je odražati tudi v moji zvezi s fantom, saj nisem tako sproščena, kot bi lahko bila. Besna sem sama nase in večkrat se počutim ogabno in egoistično, saj zaradi tega prepričanja da »ne bom zmogla sama, jaz tega ne znam, tako ali tako bom vse zašuštrala« veliko stvari prelagam na druge.

Naj povem tudi, da so v naši družini odnosi zelo dobri in smo med sabo izredno povezani. Starši so mi vedno stali ob strani, bili pripravljeni za pogovor kadarkoli sem ga potrebovala in nikoli niso preveč pričakovali, prej so me »držali nazaj« (recimo da ena slabša ocena še ne pomeni konec sveta, naj se ne živciram zaradi takih stvari, ko pa je toliko pomembnejših stvari v življenju). Torej mi prav nič ne manjka! Imam fenomenalne starše in fanta, ki me ima rad, jaz pa njega. Zakaj torej ne morem biti »normalno vesela in energična kot večina deklet moje starosti? Kaj pa sem za en faktor, ki stalno potrebuje nekaj, da ga drži pokonci? S kakšno pravico?

Res pa je, da je v družini prisotna dolgotrajna in huda bolezen, na katero ne moremo vplivati, stanje se le še slabša, ne glede na to, kako se trudimo, da bi slabšanje preprečili. Ta bolezen nas je za marsikaj prikrajšala, nas je pa tudi toliko bolj povezala. Tudi kar se vožnje tiče so mi pomagali kolikor se je le dalo, ne morejo pa oni voziti namesto mene in premakniti te blokade v moji glavi. Grozno se mi zdi, da jih še jaz obremenjujem z mojim egoističnim obnašanjem, ne uspe pa mi, da bi stvari spremenila, čeprav se jih zavedam, ko pa je že tako prisotno dovolj hudega. Vozim lahko odlično, brez napak, če se mi uspe dovolj notranje umiriti, žal pa mi to premalokrat uspe.

Upam, da tega pisanja moje zmede nisem preveč zakomplicirala (to je namreč še ena mojih napak) in da mi boste znali svetovati kako naj se že neham smiliti sama sebi in nekaj premakniti v mojem življenju, ko pa je že skrajni čas za to! Hvala za Vaš čas.

X

 

Draga X!

Naj začnem s tvojim zaključkom: bolj kot sem brala tvoje pismo, manj zakompliciranosti sem v njem našla. Verjamem, da se počutiš zmedeno, a si lepo zelo dobro opisala svojo stisko, s katero se očitno že veliko ukvarjaš, tudi s pomočjo bližnjih. Kot sama praviš, sicer ne dovolj učinkovito, vendar pa vidim v tvojem trudu tudi uspešno narejene korake. To, da si uspela toliko obvladati strah, da si opravila maturo in vozniški izpit, pač ni mačji kašelj.

Želela bi, da še enkrat slišiš svoj stavek … Imela sem sicer nekaj ur več, ampak sem počakala, da sem bila nekako psihično pripravljena na glavno vožnjo.

Torej imaš sposobnost, da začutiš, kdaj si v boljši koži in kdaj v slabši; imaš nekakšen notranji kompas, ki te lahko vodi, da se zate napornejših nalog lotevaš, ko si v boljši psihični kondiciji, če je to le mogoče. Vsaj za začetek. Morda poznaš kitajski pregovor, ki pravi, da se še tako dolga pot začne s prvim korakom. Kako se torej npr. lotiti samostojne vožnje avtomobila, brez da te pobere od strahu pred vsemi mogočimi in nemogočimi situacijami? S prvim korakom. Kakšen bi bil, boš najbolje vedela sama … Morda se lahko vprašaš, kdaj v avtu pa si se kolikor toliko udobno, sproščeno počutila. Tudi tu ti lahko pomaga tvoj notranji indikator - potenje, ki je lahko znak pretiranega (zavestnega ali ne) strahu. Če se vprašaš torej, kdaj se med vožnjo nisi potila ali si bila manj premočena kot običajno oz., kdaj si se uspela notranje umiriti, dobiš morda že kakšno situacijo, ki je bila zate manj naporna. In s to lahko začneš. Je bilo to, ko si vozila po manj prometni cesti ali ko je bila prisotna oseba, ob kateri si se počutila varno ali je bilo to, ko si premišljevala o kakšni lepi stvari ali se česa veselila (npr. cilja, ki je bil pred tabo) …? Morda ti je bilo lažje, ko si bila v avtu sama? Ali ko si med vožnjo poslušala kakšno noro dobro glasbo? Sama nadaljuj z raziskovanjem. Nato pa stori ta prvi korak. Počasi, ni potrebno, da si v enem tednu ali mesecu že izkušena relly voznica :). Lahko za začetek samo sediš v avtu, poslušaš glasbo ali klepetaš po telefonu … Prvi korak naj bo zares majhna sprememba zate.

In če bo oktober prišel »prekmalu«, se še vedno lahko začneš, če bo to zate lažje, ukvarjati z voznimi redi avtobusnih oz. železniških prevozov, ni tako? Ali se pridružiš kakšnemu kolegu/kolegici v avtu? Ali …

Res je, to se ne dogaja samo tebi, in morda najdeš kakšen koristen nasvet zase tudi na forumih. Vzemi tisto, kar ti pomaga; doživljanje nekega občutka ali čustva je lahko zelo subjektivno, nikoli ne veš, kakšna kombinacija okoliščin in osebnostnih lastnosti je nekoga pripeljala do tega, kar doživlja. In tako je tudi tisto, kar ljudem pomaga, zelo različno od človeka do človeka. Nekomu pomaga ponavljanje pozitivnih misli, drugemu pogovor, tretjemu gibanje, četrtemu pisanje … Pomisli, kaj ti sicer, v kakšni težji situaciji pomaga, da ohranjaš ravnovesje? Morda pa lahko ta svoj »vir« preneseš še na kakšno drugo področje. Lahko tudi vprašaš svojega fanta ali starše ali kakšno prijateljico, kdaj te oni vidijo močno in samostojno - verjamem, da imaš tudi takšne trenutke.

Hm, ne vem, kako odgovoriti na vprašanje »zakaj ne morem biti normalno vesela in energična kot večina deklet moje starosti«. Če se spomnim svojih 18ih, bi težko rekla, da sem bila normalno vesela in energična. Prej bi rekla, da sem, ja, imela trenutke, ko sem čutila veselje in je energija kar prekipevala v meni in od mene, da pa sem imela tudi trenutke popolnega obupa, ko sem menila, da so itak vsi bolj srečni in sposobni od mene. In nisem bila edina. Pravzaprav se s tem vprašanjem včasih ukvarjam še danes … Pa (še vedno) nisem edina :).

To, kar te morda loči od povprečnega dekleta (če to sploh obstaja) tvoje starosti, je tudi bolezen v vaši družini. Lahko sem začutila težo, ki jo bolezen prinaša med vas. Praviš, da je bolezen sicer zahtevala od vas precej odrekanj, hkrati pa vas je tudi povezala. Si predstavljam, da ti je dala izkušnjo, kako se soočati s težkimi občutji/situacijami tako, da te (tudi) krepijo. Pa si spet odkrila en svoj pomemben vir, ki ti morda lahko pokaže pot še v kakšni drugi situaciji.

In nič ni narobe, če se kdaj tudi smiliš sama sebi. Tvoje pismo razumem tudi v smislu, da že nekaj premikaš v svojem življenju.

Vse dobro ti želim!

Katarina

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(1 glas)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 2243-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti