Image
Foto: Maruša Lesar
Detomor pravzaprav ni nova stvar. Ženske so ga izvajale že v zgodovini. Noseče ženske, ki niso želele otroka, sploh, če bi bil potem označen za »pankrta«, so skrivale svoj nosečniški trebuh in na skrivaj rojene otroke zavrgle. Tudi ni skrivnost, da se danes še vedno to dogaja pri psihično motenih ženskah. Pri legalizaciji »splava po rojstvu« obstaja velika nevarnost za umor novorojenčkov pri ženskah, ki po nosečnosti trpijo za poporodno depresijo. Znano je, da velik procent mamic po rojstvu zapade v depresijo ali nekakšno otožnost, ki je posledica delovanja hormonov, stresa, načina življenja matere pred in po rojstvu, partnerskih in drugih odnosov in vsega težkega, kar nosi v sebi. Motnja se kaže v različnih oblikah. Matere s hudo poporodno depresijo celo ogrožajo svoje življenje in življenje otroka.  Njihove misli se pletejo okoli samomora in/ali umora lastnega otroka in pri tem jih včasih niso zmožne obvladovati. Pravica  za »splav po rojstvu« bo pri materah s poporodno depresijo le še dodatna spodbuda za takšno dejanje.

Tovrstno mišljenje prihaja od visoko izobraženih ljudi, kot so znanstveniki, raziskovalci, zdravniki. Namesto, da bi odkrivali in se ukvarjali s tem, kako kar najbolje pomagati staršem v stiski, kako zdraviti težke bolezni otrok, raje znanstveno iščejo dejstva, s katerimi opravičijo in omogočijo umor, ki predstavlja najlažjo rešitev »problema«. Kako naj bo takšno mišljenje znotraj medicinskih in etičnih strok še razlog za profesionalno zaupanje v zdravljenje in zagotavljanje dobrobiti ter svetlosti človeškega življenja? Kljub večini ljudi, ki so pretreseni nad novo teorijo, se še vedno najdejo ljudje, ki se temu že klanjajo in to samo zato, ker sta stališče predstavila visoko izobražena strokovna akademika-znanstvenika. Najbrž naziv »doktor znanosti« vliva mero zaupanja in prepričanje v njun prav.

Image
Foto: Ožbej Verhnjak
Hvala Bogu obstajajo tudi znanstveniki, ki zagovarjajo življenje.  Eden takih je bil znanstvenik, zdravnik, genetik in predavatelj Jerome Lejeune (1926- 1994). Bil je veliki borec za spoštovanje življenja. Že mlad se je odločil, da bo pomagal duševno bolnim otrokom. Prinesel je velik napredek genetiki po tem, ko je odkrival napake na kromosomih. Na vso moč se je trudil odkriti zdravilo za trisomijo 21. In med tem, ko si nekateri znanstveniki drznejo odločati kdo in kdaj ima človek pravico do življenja, je on vedno zagovarjal: »Življenje se začne v trenutku, ko so na voljo vse potrebne informacije za oploditev novega bitja. Začne se torej točno takrat, ko se informacije, ki jih nosi semenčica, združijo s tistimi, ki jih nosi jajčece. Nastane nov subjekt. To ni neko teoretično bitje, temveč nekdo, ki ga bomo kasneje imenovali Peter, Janez ali Magdalena.« Leta 1994 ga je papež Janez Pavel II. imenoval za prvega predsednika papeške akademije za življenje. Istega leta je umrl za rakom in obžaloval je le eno: da mu ni uspelo najti zdravila za trisomijo 21. En stavek ga je vodil skozi življenje. In prav ta en stavek bi moral voditi čisto vsakega izmed nas. Stavek, ki ga je izrekel Jezus: »Kar ste storili enemu od teh najmlajših, ste meni storili.«

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(9 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 2189-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti