Image
Foto: Alison Kogoj
Detomor. Kdo v zadnjem mesecu še ni slišal za to trdo besedo? Beseda namreč pomeni »splav po rojstvu«. In najbrž se kdo vpraša, kako je možno splaviti že rojenega otroka? Mlada filozofa, dr. Alberto Giubilini z univerze v Milanu in Melbournu in Francesca Minerva z univerze v Melbournu in Oxfordu, sta postavila drzno tezo o tem, da je etično dopustno umoriti novorojenčka v vseh okoliščinah, v katerih je dopusten splav. Razlog zanj je dovolj že ogrožena dobrobit njegove družbe, ne glede na to ali bi otrok lahko živel normalno življenje. Filozofa se izogibata besedi detomor in raje uporabljata izraz »splav po rojstvu«, saj je ubiti posameznik bolj podoben statusu zarodka, kot statusu otroka. Niti ne uporabljata besede evtanazija, saj gre tukaj za odločanje tistega, nad katerim se evtanazija izvede, pri novorojenčku pa je seveda stvar odločanja onemogočena.

Njuna teza je pretresljiva, celo ogorčenja vredna. Hkrati pa z njo le priznavata, da gre pri splavu (govorim o splavu pred rojstvom) za umor. Splava največ krat z raznimi zvijačami ter z besedami zavitimi v celofan ne štejejo za umor. Zarodek naj bi tako bil vse do rojstva le skupek celic ali po domače povedano »nič«, kar pa se ne more šteti za umor živega bitja. Pri splavu že rojenega otroka gre prav za to kruto dejanje. A znanstvenika kmalu vse to opravičita s teorijo, da zarodek in novorojenček nista osebi, ki bi imeli moralno pravico do življenja. Pod izrazom oseba pojmujeta posameznika, ki je svojemu obstoju sposoben pripisati neko vrednost. Zarodki, novorojenčki in tudi duševno prizadeti otroci tega niso sposobni, kot tudi niso sposobni oblikovati dolgoročnih ciljev, zato naj ne bi bilo nobene škode, če so za to prikrajšani. Čisti nesmisel. Če se spustimo v filozofijo, vsak, tudi odrasel človek se znajde v situaciji, v kateri ni sposoben oblikovati dolgoročnih ciljev. Takšno izredno stanje je tudi spanje. Torej takrat nismo osebe?

Image
Foto: Alison Kogoj
Predstavljajte si nebogljenega novorojenčka, ki je po stresnem porodu prijokal na svet in tisto, kar si najbolj želi in potrebuje sta le materin objem in toplina. Hrepeni po varnosti, ljubezni, sprejetosti. Za vso to njegovo šibkost in nesposobnost odločanja je odgovorna prav njegova mati. In njuni dve močni navezavi dopolni še tretja, nepogrešljiva očetova vez. In tako se splete nekaj tako čudovitega, kot je družina. Ob vsem tem čudežu življenja pa skoraj polovica človeštva novorojenčka ne sprejema, kot osebo. Kaj torej potemtakem je? Znanstveniki se celo spuščajo v tak absurd, ki navaja, da novorojenček še nima pravice do življenja. Če pogledamo v prihodnost, bo otrok pri določeni starosti ali pa po kakšnih drugih kriterijih šele čez čas dobil etiketo z datumom in napisom: »s pravico do življenja.« Najbrž bo potem na tisti dan praznoval svoj rojstni dan ali bolje poimenovan »dovoljenje za življenje dan.« Vse do tega dne pa bo obstajala možnost in nevarnost, da se njegovi starši morda spomnijo, da je nezaželen ali pa odvečno finančno breme in škodljivec za družbo. Namesto, da se otroci rojevajo v varno okolje se bo zanje kmalu začelo postavljati vprašanje do kdaj bo lahko (pre)živel oziroma od kdaj naprej mu bo dodeljena pravica do življenja. Tudi sama znanstvenika si še nista odgovorila na vprašanje, do kdaj je iše sprejemljiv. Bo sprejemljiv tudi v primeru, če mati in oče ugotovita, da nista kos starševstvu? Ali v primeru ugotovitve, da 16-letni duševno prizadet otrok predstavlja preveliko breme za družino? Na vidiku je še ena ogroženost otrok!

Srečo pri preživetju bodo imeli le redki. Starši pa se bodo spremenili v najhujše morilce na zemlji. Srhljivo. Grozno. Žalostno. Ljudje se zgražajo nad »splavom po rojstvu«. Znanstvenika sta s teorijo sprožila burne reakcije. A to naj ne bo razlog za brezskrbnost in prepričanje, da se bomo ljudje tako ali tako uprli še eni novi kruti pravici človeštva. Vse se začne pri peščici drugače mislečih in ko je z neko miselnostjo, pa naj bo še tako podla in nehumana, okužen vrh vplivnih ljudi, potem jim začne slediti vse več podložnih neumnežev z opranimi možgani. Zgražali so se nad splavom, pa je danes legalen. Zgražali so se nad evtanazijo, pa je v svetu vse bolj legalizirana. Roko na srce, nismo daleč od pravice za detomor. Dejstvo, da se ga na Nizozemskem že izvaja, ne prinaša nič obetavnega in svetlega, saj vsi vemo, da začno slej ko prej tej liberalni državi kmalu slediti tudi druge. 

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(8 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 2494-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti