Rebeka L. | sobota, 24 marec 2012

Image
Foto: Mateja Bevk
Abortus je družbeni problem, saj je kot eden izmed sredstev kontracepcije in kot zadnje možno sredstvo za uravnavanje rojstev neželen ukrep in izhod v sili. V Republiki Sloveniji je pravica do splava določena z Ustavo iz leta 1991, in sicer v sklopu poglavja o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, s 55. členom. Tako po zakonu služijo za preprečevanje zakona kontracepcija, sterilizacija in umetna prekinitev nosečnosti, za omogočanje rojevanja pa ugotavljanje in zdravljenje zmanjšane plodnosti, zlasti umetna osemenitev. Človekove odločitve o rojevanju in številu otrok država  ne sme omejevati in odločanje o rojevanju otrok je izključno pravica ženske.

V demokratično urejeni državi nima nobena nazorska skupina (tudi kristjani) pravice vsiljevati svojih pogledov s pomočjo zakonodaje drugače mislečim. Imajo pa svojo pravico, da z besedami in dejanji pričujejo za svoje ideale. Človek ima svoj začetek in cilj v Bogu, iz česar izvira človekovo dostojanstvo  in njegove pravice od spočetja do smrti. Krščanski humanizem se v duhu evangelija še posebej zavzema za obrambo tistih, ki so ogroženi in si sami ne morejo pomagati. Cerkveno pravo je glede splava zelo jasno. Od prvega stoletja dalje je Cerkev trdila, da je vsak izzvani splav naravno zlo. To učenje se ni spremenilo. Človeško življenje je treba spoštovati in ščititi brezpogojno od trenutka spočetja dalje. Že od prvega trenutka njegovega bivanja naprej smo človeškemu bitju dolžni priznavati pravice osebe, med katerimi je nedotakljiva pravica vsakega bitja do življenja. O splavu pa ne govorimo kot o kaznivem dejanju, če se nosečnost prekine zaradi naravnih okoliščin, če gre torej za spontani splav. Abortus je v krščanstvu greh tudi v primeru posilstva ali drugačnih indikacij in niti zdravje matere ne more nikoli popolnoma upravičiti splava.

Image
Foto: Mateja Bevk
Cerkev vztraja pri temeljni odprtosti za rodovitnost, zato odklanja umetno kontracepcijo, kjer se mož in žena postavita na mesto stvarnika ter manipulirata s človeško spolnostjo. Medsebojno se sprejmeta, s tem da izključujeta (tudi samo možno) rojstvo otroka.

Nasprotno pa Cerkev spodbuja naravne metode urejanja sredstev, saj morajo starši odgovorno načrtovati družino. Mož in žena se medsebojno sprejemata  in podarjata drug drugemu v spoštovanju njunega celostnega bitja, ki je hkrati duhovno in telesno.

Uradno stališče Cerkve je odklonilno do abortusa, vendar je potreben osebni pristop. So splošni normativi in tudi Cerkev kot institucija jih ima, znotraj teh pa je treba iskati in videti posameznika. Ne vem, če imamo pravico ženi, ki naredi abortus, naprtiti občutek krivde, saj že sama trpi in tega ne potrebuje. Ne smemo biti odklonilni do tistega, ki je to storil. Ta potrebuje naše sočutje. Čas in prostor, v katerem živimo, nista prijazna do objema, sočutja in življenja. Ne smemo zapuščati sočloveka, kajti ravno v tej samoti se pojavi tisto, kar ubija in zaradi česar tudi zavračamo življenje. Tu je treba delati, pa ne tedaj, ko je že prepozno.

 

Zadnja sprememba: sobota, 24 marec 2012
(8 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 4073-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti