s. Marija Irena OSU, Ančka P. | sobota, 17 marec 2012

O pomenu postnega časa, izzivih, ki jih prinaša in o tednih zdravilnega posta smo se pogovarjali z uršulinko s. Marijo Ireno Stele, absolventka teologije in študentka poddiplomskega študija zakonskih in družinskih študij na Teološki fakulteti, ki sodeluje tudi pri vodenju tednov zdravilnega posta.

 

 

Post je lahko stopnica na poti k Bogu
foto: s. Marija Irena Stele OSU
Kaj tebi pomeni postni čas?

Zame je to čas, ko mi telo celostno spregovori na nek drugačen, bolj občutljiv način. Je čas izkušanja, kako sta mi odpoved, premagovanje na začetku privlačna, vabljiva, nato pa običajno vstopim v realnost svoje nemoči, šibkosti, naveličanosti ... In ravno to me vedno najbolj približa Jezusu, ker se ob Njegovih padcih učim drugačnega darovanja, darovanja ne iz tega, kar jaz zmorem, temveč darovanja iz svoje krhkosti, majhnosti ... Postni čas tako zame postaja čas poslušanja, molčanja in čudenja, kako me vsa dinamika odnosov z Jezusom in ljudmi na križevem potu pretresa, boli, jezi, žalosti. Hkrati pa vedno znova tudi odstira tisti »pogled onkraj«, kjer to, kar je prežeto z (L)ljubeznijo ostaja za večno. V luči tega mi trpljenje, krivice, bolečine, prezir, razvrednotenje, osramočenje, počasi postajajo prostorje, kjer sem bližje Njemu in On meni. To je zame postni čas, čas ko nastopi »molk ljubečega pogleda.«

Čemu po tvojem mnenju v postnem času posvečamo premalo pozornosti?

Hmm, zanimivo vprašanje. Prvi vzgib, morda nenavadni, je, da si ne upamo več ostati brez besed ob človeku, ki je poleg nas in si v množici besed ne damo dovoljenja, da bi ga zares začutili tam, kjer on je, brez obremenjenosti, kakšni bi mi morali biti do njega, kaj vse bi mu morali svetovati, ga poučiti ... Dragoceno mi je, če uspem najprej sebi dati dovoljenje, da sem lahko to, kar sem, brez sodbe kakšna bi morala biti, ker vedno znova opažam, da odpovedovanje na način brezsočutnega odnosa do sebe in do drugih, moje srce še bolj oddaljuje od bistva posta. Dela me farizejsko - trdo, ker so na prvem mestu pravila, ljubezen pa ostaja nekje zadaj.

Čemu pa preveč pozornosti?

Prepoznavam, najprej pri sebi, da se pogosto preveč ukvarjam z mislijo, čemu vse bi se morala še odpovedati, da bi »jaz bila v svojih očeh prava spokornica«, pri tem pa utegnem spregledati najbolj osnovno odpovedovanje. In to se mi zdi, da je lahko velika past tudi pri vseh »postnih akcijah« ali drugačnih odpovedovanjih – da zaradi ukvarjanja s sredstvom, ki lahko celo »hrani moj nezdravi - ego«, zgrešim cilj.

Zakaj si se prvič odločila za teden zdravilnega posta?

Teden zdravilnega postenja z duhovnimi vajami je bil do sedaj, poleg 30 dnevnih duhovnih vaj v tišini, zame eden največjih izzivov na tem področju. Odločitev za teden postenja se je rojevala približno pol leta. Priznam, bilo me je res strah in imela sem kar nekaj odpora pred vsemi stvarmi, ki jih teden postenja vključuje. Nisem bila še toliko uglašena s svojim corpusom (op. telesom), da bi v globini dojela pomen tega tedna. Radovednost in preizkušanje moči, ali bom res zmogla teden dni brez trde hrane, sta bila močna dejavnika pri odločitvi. Vstopni dnevi so bili težki, telo je odreagiralo na svoj način, a zaradi osebne in svobodne odločitve, da »grem skozi« vse to in zdržim z vsem, kar se je v meni dogajalo, sem stopila iz duhovnih vaj vsestransko obogatena. Pustolovščina, a vredna tveganja, ni kaj.

Kako teden zdravilnega posta pravzaprav izgleda?

Teden traja sedem dni:), od tega pet dni uživamo le juhe, sokove, vodo in čaj. Vse dni v tednu je potek dneva enak, kar pomeni, da vključuje jutranjo telovadbo, vsakodnevna navodila za postenje, meditativne plese, prosti čas, meditacijo, adoracijo in kot vrhunec dneva vsak dan tudi sv. mašo. Vseskozi je možnost tudi za osebni pogovor s p. Mihom Sekolovnikom, kapucinom, s katerim skupaj vodiva teden postenja v Hiši kruha pri Svetem Duhu – Škofja Loka ter v Domu sv. Ignacija v Ljubljani.

Pride kdaj do kakšnih zdravstvenih težav?

Telesu na tednu postenja damo možnost, da se umiri, sprosti, spočije, očisti, z željo, da bi na »novo zadihalo.« Pri tem nas lahko spremljajo blažje zdravstvene težave (npr. glavobol, utrujenost, morda vrtoglavica ...), ki običajno v prvem ali drugem dnevu preidejo. Največkrat se to pojavi, ker telo prične drugače delovati, kajti v času postenja telo vstopa v fazo očiščevanja toksinov (strupov), hkrati pa prične porabljati odvečne zaloge, ki so se do tedaj shranjevale v našem telesu, zato je odzivnost telesa na proces postenja odvisna od vsakega posameznika.

Komu priporočaš tak teden?

Na teden postenja pogosto pridejo ljudje, ki želijo izgubiti kakšen kilogram in to se dejansko tudi res zgodi. A dragocenejše je po koncu tedna prepoznati, da pri udeležencih teža ni več v ospredju, ker se v njih med tem tednom, če vstopijo v proces duhovnih vaj, zgodi mnogo več. Premik se začne dogajati v njihovi notranjosti. Tako postane čas postenja (v)stopanje na novo pot odrešenja. In to je bistvo tedna postenja z duhovnimi vajami. Kdor želi svojemu telesa, duši in duhu omogočiti izkušnjo, kako lahko preko telesnega očiščenja stopi v globlji odnos s seboj, s sočlovekom in zlasti z Bogom, je morda teden postenja z duhovnimi vajami pravi zanj.

Hvala in blagoslovnjen zaključek postnega časa!

 

Zadnja sprememba: sobota, 17 marec 2012
(6 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 3704-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti