Ančka P. | ponedeljek, 12 marec 2012

Čas beži (tempus fugit) in mi z(a) njim. Če bi le za nekaj dni ostali brez ure in planerja, bi se verjetno počutili zmedeno izgubljeni. Naš vsak dan je običajno napolnjen z načrtovanjem, izpolnjevanjem obveznosti do predpisanega roka in iskanjem minut, ko bi si za nekoga/nekaj brez občutka slabe vesti vzeli toliko časa, kot želimo. Včasih se nam zdi, da je čas vlak z dvema lokomotivama, ki vozita vsaka v svojo smer, mi pa smo nemočni vagoni, ki jih močnejša lokomotiva vleče za seboj. Vsaj občasno podaljšanje dneva za eno uro in nekajdnevni dopust jutranje budilke bi marsikomu dala občutek večje svobode.

Je čas zate bolj podoben gomulki ali brzivlaku?
risba: Milka Podobnik
Mi gledamo uro in ura vsak trenutek gleda nas. Čas teče tiho, a za marsikoga preglasno. Občutek imamo, da je včasih zelo nasilen. Zdi se nam, da nas grozno omejuje. A čas se ne ozira na nas, še vedno beži. Ne vemo, ali beži pred nami ali za nami. Ne razumemo, a priznamo mu, da je neverjetno prepričljiv – vedno znova mu uspeva, da bežimo tudi mi, čeprav ne vemo, kdo sploh koga lovi.Tečemo in tečemo. Ne sprašujemo se več. Prepričani smo, da je pač potrebno biti dovolj hiter.

Ko iz dneva v dan bežimo pred ali za časom, velikokrat bežimo tudi pred priložnostjo, da bi živeli. Znancem, ki jih srečamo na ulici, razlagamo predvsem o tem, kam vse se nam mudi – le redko jim povemo še kaj bolj pomembnega. Vsak dan doživimo marsikaj, a (skoraj) ne vemo več, kdo smo, kam gremo in skupaj s kom hodimo. Tisti, ki si upajo, da bežijo le, ko je to nujno potrebno, se nam zdijo precej nerealni. V nas vedno znova vzbujajo hrepenenje, a jim ne dovolimo, da bi ga zares vzbudili. Bilo bi prenevarno. Velikokrat je najbolj enostavno bežati in se le redko kaj vprašati.

Tečemo in tečemo. Ko se spotaknemo ob kak kamen, v trenutku pozabimo, da se nam je to zgodilo zaradi neprevidnosti. Včasih se očitno mora zgoditi, da se pot konča in nimamo več kam bežati. Obstanemo in gledamo v prepad pred nami. Veseli smo, da smo prepad še pravočasno opazili, a počutimo se neskončno izgubljene , ker ne vemo, kako bi začeli z gradnjo mostu. Bežanje je naš ustaljen način življenja in težko je kar naenkrat začeti premišljeno graditi most.

In potem vedno znova – bežimo, bežimo in gradimo ter spet bežimo, bežimo ... Verjetno ne bomo ljudje nikoli popolnoma izstopili iz te omejenosti. Lahko pa si odgovorimo na vprašanja – kdo smo, kam želimo priti in s kom. Osebni dokumenti, zemljevid in dobra družba iz bega pred realnostjo naredijo prijetno življenjsko popotovanje.

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(4 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 1661-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti