Uredniška ekipa | sreda, 07 marec 2012

Image»Vaši otroci niso vaši otroci. Sinovi in hčere klica Življenja k Življenju so. Po vas prihajajo, a ne od vas. Čeprav so z vami, niso vaša lastnina.« (Kahlil Gibran)

Otroci. Dojenčki. Novorojenčki. Tisti, še v trebuščku mame. Tisti, nikoli rojeni. To micano ljubko človeško bitje. Ki ga imamo vsi tako radi. Le kako mu je to uspelo? Kako iz velikih mož napravi ljubkujoče očete, ki prepevajo uspavanke? Kako iz ljubosumnih sestric naredi skrbne gospodične, ki šepetajo, ko dojenček spi? Kaj je tisto na dojenčku, da ga imamo radi brezpogojno?

Verjetno je čar dojenčka v tem, da je tako blizu. Blizu mame je dolgih devet mesecev – v tem času se lahko dobro naužije njene topline. Blizu tebe je, ko ga vzameš v naročje – v tem času se lahko ti spet počutiš mirno in varno, ker ponovno začutiš, da se svet spreminja, rase. »Lahko si prizadevate, da boste takšni kot oni, toda ne trudite se, da bi oni ravnali kot vi. Kajti življenje ne teče nazaj in se ne ustavlja ob včeraj.«(K. G.) In vsak otrok je novo upanje. In bližina zate. In sprememba, ki jo rabi svet.

Ta mesec bomo pisali o dojenčkih, ki še rasejo blizu maminega srčka. In o tistih malo večjih, ki jih tudi mi že lahko vzamemo v naročje. Berite tudi vi. Malo bližine dojenčka vedno dobro dene. 

 

Vabljeni ste k razmišljanju o tej temi na forumu: http://www.mladi.net/forum/viewtopic.php?f=34&t=3239 

 

Zadnja sprememba: sreda, 07 marec 2012
(8 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 2297-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti