| ponedeljek, 27 februar 2012

Osemnajstletni fant se sprašuje, kako naj si razjasni, ali ga Bog res kliče v duhovniški poklic?

 

Kako ugotovim ali me res Bog kliče? Imam željo po duhovniškem poklicu, vendar se bojim, da sem bolj željan časti, kot pa dela za Boga. Kako naj to razjasnim?

Božji otrok

 

Dragi Božji otrok!

Bog ima veliko domišljije in vedno znova preseneča, o tem sem prepričan. To se kaže tudi v vseh odtenkih enega samega klica v duhovno življenje, v vsej množici različnih znamenj, ki s(m)o jih posamezniki prepoznali kot smerokaze v duhovništvo ali redovništvo. Znamenje je velikokrat nekaj zastrtega, zamegljenega, pomešanega s človeškimi idejami, morda v svojem začetku celo sad naših želja. Toda Bog je večji od našega srca, naših želja, in jih zmore naravnati v pravo smer. »In pred njim bomo pomirili svoje srce, če nas srce obsoja; saj je Bog večji od našega srca in spoznava vse,« piše apostol Janez v svojem prvem pismu (prim. 1 Jn 3,19-20).

Marsikdo med nami je kot otrok, največkrat kot ministrant, občudoval lik duhovnika, še posebej pri maši in drugih liturgičnih dejanjih v cerkvah. V teh trenutkih se res zazdi, da je duhovnik nekaj posebnega: lepa liturgična oblačila, predsedovanje cerkvenemu občestvu, pridiganje (ko morajo drugi molčati), izgovarjanje posvetilnih besed in uporaba liturgičnega posodja. Vse to daje vtis neke veličine, ki bi si jo marsikdo želel tudi zase. In lahko se zgodi, da Bog nekoga »pocuka za rokav« preko takšnih »otroških« želja, morda se prav ob tem prvič utrne vprašanje: »Kaj pa, če bi tudi jaz …« S časom, podobno kot pri zaljubljenosti, seveda ta prva očaranost mine, otroške želje se umaknejo jasnejši podobi o duhovniku in potrebno je izoblikovati trdnejšo odločitev za Boga, ki vključuje ne samo čustva, temveč tudi razum in vse druge sposobnosti. Takrat spoznaš, da največja »čast« duhovnika ni v tem, da ga ljudje občudujejo in spoštujejo, temveč v tem, da kot posvečeni Kristusov služabnik lahko vernim posreduje zaklad Božjih darov: novo življenje v krstu, hrano za resnično – Božje – življenje v evharistiji, odpuščanje pri sv. spovedi, tolažbo z bolniškim maziljenjem. Bolj jasno postane tudi, da časti in priznanja ljudi pravzaprav ne prejema kaj dosti, v resnici duhovnik v naši družbi ni deležen kakšnega vidnejšega priznanja. Prav zato, ker je Božji mož, pa more od ljudi prejemati nekaj neskončno dragocenejšega: njihovo zaupanje, prošnjo za pogovor, srečanja z ljudmi vseh starosti in poklicev, ki pričakujejo, da jih bo utrdil v veri. V teh srečanjih, kjer je ljudem svečenik in učitelj, oče in brat, prijatelj in zaupnik, je največja »čast« duhovnika, in povem ti, ni je stvari, ki bi bila lepša od nje.

Za konec še moja osebna izkušnja. Tudi sam sem še po nekaj letih prepoznavanja poklicanosti v semenišču, že pred posvečenjem, svojo negotovost, tudi vprašanja o poklicu, zaupal izkušenemu duhovniku. Vprašal me je: »Čutiš veselje ob misli na duhovništvo? Želiš biti ljudem in Bogu blizu? Zaupaš, da boš zmogel napore te življenjske poti?« Odgovoril sem pritrdilno. In je dodal: »Zadosti je. Gospod te kliče.«

Gospod naj te blagoslavlja še naprej! Molim zate.

duhovnik Matej

 

Zadnja sprememba: torek, 30 november 1999
(2 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 1896-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti