Alison K. | nedelja, 26 februar 2012

Image
Foto: Meta Žgur
Danes je vse manj otrok z Dawnovim sindromom. Pa ne zato, ker je medicina toliko napredovala in odkrila zdravilo za to kromosomsko napako. Ampak preprosto, ker ti otroci niso zaželeni. Današnja družba jim ne dovoli (pre)živeti. Kje so takrat njihove pravice? Kje je takrat to razvpito sprejemanje drugačnosti? Bodoči starši teh otrok so s strani več let šolanih specializiranih zdravnikov takoj soočeni s tem, da bo njihovo življenje zaradi skrbi in vzgoje takega otroka težko in obrnjeno na glavo. Socialna služba bo morala zanje dajati denar. Otroci pa bodo tako ali tako slabše sprejeti od ostalih. Pa jim je zopet pod nos ponujena možnost splava. Kje je tukaj kakšna opora staršem? Za človeško stisko še nikoli ni bila rešitev slabo dejanje, greh, umor.

Danes je v medicini vse manj časa, ki bi ga namenili posamezniku. Vse gre po hitrem postopku in po najlažji možni poti. So bolezni in napake, ki jih je moč ozdraviti pri otrocih, ki se še razvijajo v maternici. Moč je odpraviti nekatere napake celo pri zarodkih. Zakaj medicina ne posveti več časa tovrstnemu raziskovanju, napredku in zdravljenju? Pogosto nam na fakulteti prigovarjajo, da mora biti medicina vedno na strani pacienta, vedno. Čisti sarkazem! In ko besedo splav zamenjam z besedo umor, dobim vedno opomin, da zarodek še ni živo bitje. Zarodek ni še nič, le skupek celic. Tega se ne da umoriti. Se ljudje, ki to govorijo res tako malo cenijo? Vsak je bil v začetku skupek celic. Živ skupek celic, ki že ima zasnove za roke, noge, možgane, pljuča, srce … In kar je najbolj pomembno - dušo. So res mnenja, da takrat tudi sami niso bili nič in nihče, popolnoma nepomembni? Ali ni boleče biti za lastno mater in očeta nepomemben in nihče? Pa se zopet spomnim besed blažene matere Terezije: »Če mater lahko umori lastnega otroka, kaj potem meni brani, da ne umorim tebe. Splav je največji uničevalec miru.« Ne zgražajmo se toliko nad vojnami, če je pa vsak dan prelite toliko krvi nedolžnih otrok, po kateri vsak dan blodimo. In tu zli duh najde pot, po kateri vnaša nemir, sovraštvo, pogubo.

Image
Foto: Meta Žgur
Hvaležna sem za ljudi, kot sta Nick Vujičič in Gianna Jessen. Fant, ki se je rodil brez rok in nog. Fant, ki je bil tolikokrat zasmehovan zaradi svoje drugačnosti. Ki se je spraševal zakaj se je sploh rodil. Fant, ki bi ga marsikdo odpravil, ko so preiskave pred rojstvom pokazale, da bo brez udov. Kdo bi si takrat upal verjeti, da bo znal tako polno živeti? Da bo prav sam tisti, ki bo prinašal upanje in veselje ljudem? Da bo s svojo voljo do življenja lahko premikal gore? In dekle, ki je preživela splav. Kako grozno se to sliši. Dekle, ki je bila zavržena od lastne matere in očeta. Zavržena od zdravnikov. Zavržena od sveta. Danes pa je ena izmed nas. Z veliko voljo do življenja. S svojim zgledom in pričevanjem prinaša Jezusa med ljudi. Bori se proti splavu in zagovarja življenje. Pri vsej njuni bolečini in trpljenju se je rodila velika vera v Boga. In o Njem pripovedujeta svetu. Kaj bi svet brez takih ljudi? Prav preko njiju in njune življenjske preizkušnje nam Bog kaže smisel življenja. Mislim, da ne jaz in ne ti ne potrebujeva biti mati Terezija, da bi se zavedala, da je življenje dar. Zmoreva to novico vsaj malo ponesti v svet? 

 

Zadnja sprememba: nedelja, 05 avgust 2012
(6 glasov)

Komentarji 

 
#1 Ana 2012-02-26 22:59 Wau, res super napisano. Oboje - prvi in drugi del. Upam, da bo to čim več ljudi prebralo. Citat
 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 2354-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti