Alison K. | petek, 24 februar 2012

Image
Foto: Meta Žgur
»Življenje je dar«, je rekla blažena mati Terezija. Pa se vprašam, ali se je tega res zavedala samo ona? Ona, ki je pobirala z ulice bolne in zapuščene, hranila lačne otroke, pokopavala mrtve. »Življenje je priložnost - izkoristi jo«, je rekla blažena mati Terezija. Pa se vprašam, koliko je takih, ki jim je bila odvzeta priložnost izkusiti življenje, kaj šele izkoristiti ga? Pa ne zaradi volje Boga, ampak zaradi človeškega egoizma, strahu, nemoči in nenazadnje zaradi pravice žensk.

Splav ali abortus- ta tako nevšečna tema, ki vedno dvigne prah. Nevšečna zato, ker se v pogovoru o tej temi vedno najdeta dve osebi, ki imata različni mnenji. In razpravljanje z iskanjem najboljših možnih argumentov postane kmalu naporno. Kot bodoča zdravstvena delavka pa se pogosto srečujem s tovrstnimi dilemami. Če ne že z dilemami, pa s to isto temo na predavanju pediatrije ali pa kar na primerih iz prakse na kliničnih vajah ginekologije. In žal prepogosto spoznavam, da je ceniti življenje drugih že »pretežka višja matematika.« In žalostno je, ko zaslutiš, slišiš, vidiš, da so se ljudje, ki bi morali najbolj ceniti življenje, ga celo reševati, podredili nekemu zakonu in lastni zakrknjeni vesti.

Image
Foto: Meta Žgur
Vsako leto je na svetu samo ilegalno splavljenih 45 milijonov otrok. Ampak to je le statistika. To so nepredstavljive številke, ki nimajo ničesar opraviti z žensko, ki že deset let joka in se utaplja v bolečini in grehu zaradi svojega odpravljenega otročička. Ženske imajo v nezaželeni nosečnosti rešitev za njihov »problem«. Imajo pravico do splava, ki je določen v Zakonu o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok (SRS 11-77). Zakon s področja reprodukcije človeka med drugim ureja tudi umetno prekinitev nosečnosti. Navadno ni problemov in omejitev pri komisiji pred katero mora nosečnica, da utemelji svoje želje in zahteve, predno se splav izvede. Imajo na voljo odlične ginekologe in ustanove, kjer lahko splavijo. Poskrbljeno je za njihovo hospitalizacijo. Vse gre lepo in prav, lahko bi rekli z lahkoto. Vse dokler ne ostanejo same s svojim žalostno zapravljenim materinskim čutom, same v trpljenju. Izid je skoraj vedno tak, saj greh vedno boli in tišči. Vsaj dokler duša ne postane popolnoma mračna, zaslepljena, brezčutna.

Ne želim obsojati nikogar. Vsako dejanje ima v ozadju svojo zgodbo. Vsak je za svoja dejanja odgovoren. In sodnik je samo Bog. Mislim pa, da človeška bitja zgrešimo že na začetku. Namesto, da bi otrokom v šoli govorili o veseli novici življenja, življenje-največja vrednota in dar, že v razredih osnovne šole poslušajo o splavu. Seveda mora biti to predstavljeno, kot nekaj normalnega in vsakdanjega. Saj konec koncev to tudi je. Žal. Vsak bi moral biti bolj hvaležen za to, da se je sploh rodil. Da so ga starši sprejeli, mu dali priložnost izkusiti življenje. Hvaležen, da ni samo eden izmed tistih 45 milijonov. 

 

 

Zadnja sprememba: sobota, 01 november 2014
(9 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 3025-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti