Milka P. | četrtek, 23 februar 2012

ČEFURJI - Čisto čemerno čitam časopisni članek …

Jutro je in moje misli so same z menoj, skačejo ... Zdrznem se, zavem se, da spet opravljam ˝jutranjo molitev˝ sodobnega človeka, jutranje branje časopisa.

Glej no glej, članek o pretepu čefurjev in staroselcev. Z isto kretnjo kot je to storil moj dedek, si nadenem očala, da bi stvar še podrobneje preučila. Hmmm, čefurji. Moje možganske celice si v trenutku naslikajo množice slovenskega ljudstva, ki si fanta, ki ima korenine v Bosni ali Srbiji slikajo kot žabjega kralja in ga ne razumejo. Trenirka, nekaj nakita, glasna glasba … Ej, ne posplošuj dekletce! Tudi ti označuješ, draga člankopiska!

Dobim občutek, da včasih na ljudi, ki imajo korenine drugje, gledamo kot na sluzaste žabe, ki jih moramo brcniti, se jih znebiti. Pa še kako prav imamo, čefurji so žabe. Ampak ne zato, ker naj bi bile sluzaste in grde. To so luštne živalice, to so dvoživke, to so žabji princi. Če jih le poljubimo, se lahko spremenijo v princa. Težko razumeti vse te moje metafore, preskoke? Skačimo dalje, kot skače žabe, da me boste razumeli.

ImageČefurji so dvoživke. Pred nekaj desetletji je bila Slovenija lačna delovne sile in na pomoč so priskakljali prebivalci bivših republik Jugoslavije. Najprej smo jih gledali kot pomoč, danes pa jih vidimo kot ogrožajočo konkurenco na delovnem trgu. Priseljenci so se tako kot staroselci množili in tako sem se rodila jaz, potomka dveh staroselcev in tudi fant druge generacije priseljencev. Časi so se pobarvali z drugačnimi barvami … Starši teh mladih, torej prva generacija priseljencev, so k nam prispeli z namenom, da tu uspejo. Druga generacija pa sem ni prišla prostovoljno. Ne primerjajo se več z izvorno državo, ampak jim je standard primerjave država gostiteljica. Torej primerjajo se z mano, staroselko in ne s Bosno, zato so mnogi razočarani nad slovenijo, državo gostiteljico. Živijo dvojno življenje, malo tu, malo tam. Ljudje nismo vajeni biti dvoživke, zato nam je težko. Težko je že meni, ker prihajam iz vaškega, ruralnega okolja, kjer domuje cirkularni čas, ljudje živijo, debatirajo o drugih stvareh in živijo drugačne resnice. Ne govorim, da so te resnice manj vredne, so pa predvsem drugačne in tuje tistim, ki prebivajo v Ljubljani. Tako živim dve mini kulturi znotraj ene države. Nekaj podobnega čutijo tudi priseljenci druge generacije, a stvar je pri njih mnogo globlja in kompleksnejša. Dotaknil se me je stavek, ki sem ga zasledila v eni izmed knjig, ki mi je pomagala narediti miselni salto, fant pravi:˝Tam sam SLOVENC, tle pa BOSANC!˝ Tudi jaz doma mnogokrat slišim ˝Ti Lublančanka,˝ v mestu pa ˝kmetica.˝ Zmeraj se jezim, nočem, da me doma tako kličejo, niti v Ljubljani ne. Ampak nečesa se moram oprijeti, zato se oprimem ˝kmetice˝ in se pobaham pred mojimi mestnimi prijatelji. Gotovo fantom in dekletom, katerih starši so se pred leti preselili v Slovenijo, ni prijetno. Ne vedo, kaj bi s to dvojnostjo, tako kot tudi jaz ne … Zato se pogosto okličejo za Srbe, Bošnjake, čeprav že celo življenje dihajo slovenski zrak … Priseljence etiketiram, lepim jim nalepke ˝Ej, ti Bosanc, čefur, lej se, sam razbijaš in kradeš nam delo …˝ Na ta način le še dodatno pripomorem k njihovemu odklonskem vedenju, k nasilju, saj jih že v naprej obsojam, imam do njih neka pričakovanja …

Zakaj imam tako sliko o čefurjih? Večina priseljencev je zaradi njihovega izvora in spleta okoliščin slabše izobražena, manj so vključeni v socialne mreže, več je moških, nižji socialni status, drugačno pojmovanje moškosti… Vse skupaj in še več nariše mojo sliko, ki jo imam narisano v glavi, ko me čefur povabi na kavo.

Članek, ki ga prebiram, je napisan v smislu ˝Čefurji so krvi vsega˝. V glavi mi spet skačejo misli. Časopis, očala, televizija, vse to naj bi mi pomagalo, da bi videla in vedela več. Včasih se zgodi nasprotno. Mediji mi na pladnju prinašajo večinoma le eno resnico. Nadenem si očala, da bi videla širše, a te mi le povečajo sliko, ki jo trenutno gledam. Zožajo mi vidno polje in tako ne vidim ostalih okoliščin. Lep primer je nasilje, pogosto opazimo le direktnega, fizičnega, tistega potuhnjenega, torej sistemskega, ki ga izvajajo institucije, pa prezremo. Zdrznem se ob misli na vse klofute in tepeža po riti, vlečenju za ušesa … a povsem obmolknem ob spominih na rane, ki mi jih je zadalo nefizično nasilje. Mi, staroselci, torej izvajamo še hujše nasilje, socialno in strukturno, oni se večinoma branijo pred tem z dokaj neposrednim in fizičnim nasiljem. Smo res tako civilizirani ali pa smo le maškarada tako imenovanih sodobnih ljudi?

Spomnim se kako mi je prijateljica, vsa prestrašena, priletela v objem. Skupaj s kolegico sta sedeli v parku. Dve dekleti, ki sta govoril v »jugo esperantosu« sta poleg njiju kadili. Prijateljici sta nekadilki in sta se presedli malo bolj stran. Kmalu je sledil pretep. Prijateljico sprašujem ali sta jima kaj rekli. Odgovor je NE. Tekom pogovora pa izvem, da sta se moji prijateljici obrnili in preverili, če sta še tam in ju pogledali kot ˝kaj se gresta˝… Sovraštvo je v nas, pa čeprav si ga zanikamo. Na dan ni prišlo z besedami, samo s pogledom, kretnjo, a tudi to boli in tudi moji prijateljici je zabolelo … Nekoga zaboli na koži drugega tam globoko v srcu. Sovražimo se dvosmerno.

Priseljence druge generacije gledamo z očali in pozabimo na kompleksnost njihovega bivanja tu. Prehitro se vdamo in se zadovoljimo z obsojanjem. Ne, draga jaz! Čefur ni le žaba, ampak je človek, ki čuti in je vreden tvojega poljuba, ravno tako kot sem jaz vredna njegovega!

Nekatere zgoraj omenjene ideje so zapisane v knjigi: Dekleva, B. in Razpotnik, Š. (ur.) (2002). Čefurji so bili rojeni tu. Ljubljana: Pedagoška fakulteta in Inštitut za kriminologijo.

 

Zadnja sprememba: četrtek, 23 februar 2012
(7 glasov)

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Glasuj!
Članek je bil prebran 3070-krat.



Napovednik dogodkov

No events


Spletna stran uporablja piškotke. Stopnjo zasebnosti lahko po želji spremenite. - podrobnosti