Medtem ko hodiš med ljudmi, ki butajo vate s te ali one strani, ko gledaš okrog in iščeš kakšen znani obraz, ko tvoje oči sledijo nepretrgani množici in vedno hitreje vrtečemu se svetu, se nenadoma zaveš, da si sam. Občutek imaš, da si zaprt v steklenem balončku, ki ne pusti nikogar k tebi.

Balonček je treba streti, hočeš iz njega, mu ubežati, pa nekako ne gre. Tako rad bi se pogovoril z nekom, nekoga objel, šel z njim med ljudi, a neki grozni glasek v tebi ti pravi, da je vse zaman. Da gotovo ni nikogar, ki bi ti bil pripravljen posvetiti le minuto svojega časa. Pravi ti, da te prijatelji, če to sploh so, ne bodo razumeli, da se bodo norčevali iz tebe, ali te pogledali s tistim izrazom v očeh, ki pravi, da s tabo gotovo ni nekaj v redu, če mu razodeneš svoje najgloblje misli.

In bi se rad zavil vase, se močno objel in morda celo izginil za nekaj časa, dokler se svet ne odloči, da bo zopet prijazen. Dokler ne bo občutek osamljenosti nehal težiti tvoje kosti. Dokler ne bo nate spet posvetil topel žarek sonca in dokler te ne bo z vso močjo zadelo, da si pravzaprav ljubljen. Vedno.